"Golob je izgubil fokus, energijo in pozitivo, ki jo je imel na začetku"

Kakšen je modus operandi Roberta Goloba, kaj zahteva od svojih sodelavcev? Je od vas kdaj zahteval kaj, kar je bilo na meji zakona?
Robert Golob od mene ni zahteval karkoli nezakonitega in tudi sama delujem v okviru zakonov in ne izven tega. Zdelo se mi je, da sva imela profesionalen in korekten odnos, zato me je to, da me je odslovil iz stranke, zelo neprijetno presenetilo. Znotraj poslanske skupine je do neke mere dopuščal kritiko in izmenjavo mnenj. Ocenjujem, da je bilo sodelovanje dobro, zato me je način, kako sem bila odslovljena, na podlagi laži in konstruktov, ki so jih sestavili drugi, izjemno negativno začudil. 

Vidva se o tem do danes nista nikoli pogovorila?
Ne, ne takrat, ko se je to zgodilo, ne po tem. 

Če se srečata na hodniku, se pozdravita?
Da. Hladno.

Kako se je Robert Golob spremenil od časa, ko je ustanavljal stranko, pa do danes?
Ko sem se odločila za vstop v politiko in ga spoznala, je bil motivator. Energičen, optimističen, fokusiran. Takrat sem ocenjevala, da ve, kaj si želi v politiki. Ko pa je postal predsednik vlade, se je to začelo spreminjati. Žal danes te osredotočenosti in energije, ki je bila na začetku, pri njem več ne opazim.

Če prav razumem, pravite, da je Robert Golob precej izgubil motivacijo. Kako se to odraža pri njegovem delu in kaj bi to lahko pomenilo za ta in morebitni naslednji mandat, za vodenje stranke Gibanje Svoboda?
Na začetku je bila celotna ekipa polna entuziazma. Res smo želeli v politiki nekaj spremeniti, spremeniti to, kar se je dogajalo v Sloveniji zadnji dve leti. Delovati drugače. Žal mi je, da se to ni zgodilo, da je ves ta entuziazem propadel, tudi pri Robertu Golobu. Ne vem, če imam pravi odgovor, zakaj. Morda je ugotovil, da vodenje vlade ni enako vodenju podjetja, da je to druga in precej širša zgodba, z veliko težavami, za kar je treba obvladovati veščine politike in imeti znanje za vodenje vlade v vseh nivojih. Res pa je, da se je Golob zavedal, da za sprejem odločitev na koncu potrebuje enotno poslansko skupino in zato se je in se trudi. Kot vidim pri glasovanjih, je tako. 

Mojca Šetinc Pašek Anže Petkovšek

Ko so vas izključili iz stranke in ste postali samostojna poslanka, torej ni bilo poslancev Gibanja Svoboda, ki bi stopili na vašo stran ali se vam priključili, da bi skupaj ustanovili poslansko skupino?
To so zelo težke odločitve. Vem, da je veliko poslancev v moji prejšnji poslanski skupini kritičnih. Da pa se odločiš za izstop iz poslanske skupine, moraš imeti resen razlog. Jaz se nisem sama odločila zapustiti poslanske skupine. Na podlagi konstruktov so me izločili oni. 

Takrat ste dobili vabila iz drugih poslanskih skupin. Zakaj jih niste sprejeli in ali vam je žal, da jih niste?
Mislim, da še ni čas za prestope. 

Ne izključujete pa te možnosti?
Ničesar v politiki ne izključujem. 

Levica je izključila svojega poslanca Miho Kordiša, od SDS se oddaljujejo Eva Irgl, Anže Logar in Dejan Kaloh. Ali bi bili pripravljeni z njimi ustanoviti svojo poslansko skupino? 
Nihče od njih se še ni obrnil name, vsi vztrajajo v svojih poslanskih skupinah. Res je, da so v SDS-u podpisovali zavezo o lojalnosti, to je malce drugačna oblika pritiska na poslance, kot smo jo doživeli v Svobodi, kjer smo si nadzirali telefone. Z vsemi omenjenimi komuniciram, nepovezana poslanska skupina pa je v bistvu administrativna oblika dela, kjer pač poslancem, ki niso vezani na neko politično stranko, omogoča delo v državnem zboru. Imajo strokovno pomoč, njihovi politični pogledi in zaveze pa jih ne zavezujejo, kako bodo glasovali, ravnali, govorili, nastopali v državnem zboru.

V časopisu Delo so cenzurirali oziroma niso objavili podkasta, v katerem sta se z vami pogovarjali novinarki Dela. Je že jasno zakaj?
Iz bivše poslanske skupine so do mene prišle informacije, da naj bi pri lastniku Dela posredovalo vodstvo stranke. Dogovarjali naj bi se, da sem oseba, ki v člankih Dela ni zaželena. Več od teh govoric pa nisem preverjala.

Odgovorni urednik Dela mi je po nekaj dneh po neobjavi podkasta sporočil, da je bil dobronameren, ker bi morebiti šla v tem pogovoru predaleč in bi lahko bilo Delo ali jaz deležna tožbe. Iz tega sem razbrala, da je Delu nekdo zagrozil s tožbo in je bilo tako posredno s tožbo zagroženo tudi meni. Od takrat se moje ime v Delu še ni pojavilo. 

Pa ste v pogovoru povedali kaj, kar bi bilo zrelo za tožbo?
Ne, povedala sem to, kar prihaja na plano zdaj in je povezano z morebitnimi političnimi zlorabami preiskovalnih komisij. Preiskovalne komisije v državnem zboru so politične in so del političnega spopada v politični areni. Po moji oceni so se zlasti v preteklih mandatih te preiskovalne komisije uporabljale tudi za diskreditacijo nasprotnikov. 

V preiskovalni komisiji, ki se ukvarja s preiskovanjem nezakonitega financiranja strank, sem si kot predsednica delo zastavila drugače. Želela sem, da bi ta preiskovalna komisija prišla do izsledkov, zato sem hotela delati absolutno in zgolj v skladu z zakoni. Ko sem še bila predsednica preiskovalne komisije, je prišlo do dogajanja, ki bi potencialno, poudarjam potencialno, lahko šel v smer zlorabe. 

V začetku oktobra smo na Furs poslali sklep, v katerem je bilo jasno opredeljeno, da želimo na vpogled določeno dokumentacijo, povezano z aktom o preiskavi, ki se veže na točno določene datume preiskave med in pred volitvami 2022. Obdobje je omejeno na dve leti. Iz Fursa pa so nam za enega od navedenih subjektov poslali vse podatke za zadnjih 15 let, čeprav se je preiskava dotikala volitev 2022 in ne volitev 2008. Napake ni storil državni zbor.

Kako ste ugotovili, da je dokumentacija preobsežna?
Prosila sem enega od strokovnih sodelavcev, tak je način dela, da vpogleda v dokumentacijo, ali je skladna z našo zahtevo, ali je treba to zahtevo dopolniti. Strokovni sodelavec je ugotovil, da so poslali dokumentacijo, ki je preko okvira zahteve preiskovalne komisije. Morali smo ukrepati, dokumentacijo vrniti ali jo zavarovati. Službe državnega zbora so pojasnile, da dokumentacije kot predsednica ne morem vrniti, saj kopija vseh dokumentov ostane v državnem zboru. Predlagali so, da v primeru pomislekov glede možnosti iznosa dokumentacije dostop omejim samo na predsednika oziroma predsednico komisije. Ocenjujem, da smo tako službe državnega zbora kot sama ravnali skrajno skrbno, v skladu z vsemi zakoni. Pričakujem, da bo tako ravnala tudi sedanja predsednica. 

Kdo ima dostop do zaupnih podatkov, za katere zaprosi preiskovalna komisija?
Poslanci, ki so člani preiskovalne komisije, njihovi nadomestni člani in strokovni sodelavci. Hkrati pa lahko do dokumentacije, ki se hrani v državnem zboru, dostopajo tudi vsi poslanci, če za to zaprosijo predsednika preiskovalne komisije in predsednika državnega zbora in če jim to dovolita. 

Ali je kdo dostopal do podatkov, preden so se dokumenti zaščitili?
V te podatke sta vpogledala, ker sta imela avtomatičen dostop, dva strokovna sodelavca preiskovalne komisije, eden od teh po mojem navodilu. Drugi je začel delo brez mojega navodila. 

Mojca Šetinc Pašek Anže Petkovšek

Prepričani ste, da je bila preiskovalna komisija, ki preiskuje delo Policije, ustanovljena z namenom, da se diskreditirata Bobnarjeva in Lindav. Zakaj ste to tako prepričani?
Ta preiskovalna komisija je nastala po tem, ko so na zelo grd način z mesta ministrice za notranje zadeve odstranili Tatjano Bobnar. Takrat sem se strinjala, da ima predsednik vlade, če je porušeno zaupanje med njim in ministrico v taki meri, da ne moreta sodelovati, pravico, da ministra zamenja.  

Kasneje se je izkazalo, da je šlo tudi v primeru Tatjane Bobnar za precejšnje spletke, zlasti glede tega, koga bi postavili za šefa Policije. Takoj po njeni zamenjavi je bila oblikovana preiskovalna komisija, prvi in najpomembnejši predmet pa preiskave je bil dokazati, da na delo Policije, v nasprotju z izjavami Bobnar, ni nihče vplival. Šele kasneje so na priporočila nekaterih poslancev in strokovnih sodelavcev dodali druge akte za preiskavo. Zato mislim, da je bila ta preiskovalna komisija ustanovljena samo za javni linč Tatjane Bobnar. 

Zakaj je odšla Marta Kos oziroma zakaj je bila odstavljena?
Pred kratkim sva z Marto ugotavljali, da so se nama dogajale zelo podobne stvari. Kot kandidatka za predsednico države je Marta morda imela premočen položaj v primerjavi s kom drugim v stranki Gibanje Svoboda. Vrhu stranke ni bilo všeč, da v predvolilni kampanji ni dosegala visokih rejtingov. Menili so, da nima prave ekipe, ki ji pomaga pri kampanji. V njenem štabu pa so bili ljudje, ki so sodelovali s stranko že za volitve v državni zbor in hkrati tudi ljudje, ki jim je sama zaupala. Nekatere so nato iz njenega volilnega štaba zamenjali na željo generalne sekretarke oziroma takratne predstavnice za stike z mediji Vesne Vukovič. 

Sicer pa je bila želja Roberta Goloba zmagati na predsedniških volitvah, v tej smeri so šla navodila in hitro je prišlo do konflikta. Vseh podrobnosti ne poznam, ampak način, kako grobo so jo odslovili iz stranke, je zelo podoben načinu, kako se je to zgodilo v primeru Tatjane Bobnar, mene ali še koga, ki je od začetka sodeloval v stranki in ni bil del neformalne ekipe iz ozadja, ki jo je vodila Vesna Vukovič. Ta način je bil, milo rečeno, zelo grob in zelo nedostojen. 

Kako je videti, ko je Robert Golob jezen? Je na poslanskih skupinah argumentirana debata ali pride do kričanja in nadvladanja?
Jeznega sem ga doživela enkrat. Takrat je bila njegova jeza neargumentirana. 

Eden od njegovih sodelavcev, ko je bil še v zasebnem sektorju, nam je dejal, da je na sestankih odprt za predloge, kritike, objektivno razmišljanje, a na koncu, kot je dejal, vedno obvelja Golobova. Imate tudi vi tako izkušnjo iz poslanske skupine, ko ste bili še članica?
Razprave v poslanski skupini, ki je zelo velika in je prej štela 41, zdaj 40 članov, so bile, ko sem bila del skupine, konstruktivne, vsebinske, vsak je lahko povedal svoje mnenje, koliko se je to prijelo gospoda Goloba, je druga stvar. Prej bi rekla, da je želel slišati večinsko mnenje in je potem to mnenje uspešno zapeljal v smer, v katero je želel, da se zadeva odvija. 

Kakšni so odnosi v koaliciji, kakšna je zamera v SD-ju glede tega, da Golob ni poslušal, da odstavijo Dominiko Švarc Pipan?
Kako se bo pobral SD, zelo težko ocenjujem, upam pa, da se bo. Hudo mi je, da se socialni demokraciji to dogaja. Delno ali pa v zelo veliki meri so si sami krivi, saj v zadnjih 30-ih letih niso sproti razreševali in razčiščevali problemov in v vrhu stranke izvajali zastavljene politike, torej "welfare state", socialna in pravna država, človekove pravice. Kako so delovali na lokalnem nivoju in sklepali posle, pa ne vem. Res je, da se v stranki v 30 letih marsikaj nabere, in prav zato je treba stvari čistiti sproti. Za Slovenijo bi bila velika škoda, če izgubi program socialne demokracije. 

Ampak do evropskih volitev jim bo verjetno težko uspelo …
Mogoče jim pa uspe, ne popolnoma očistiti, ampak se rehabilitirati toliko, da dobijo enega poslanca v Evropski parlament.

Mojca Šetinc Pašek Anže Petkovšek

Bo Tanja Fajon po vašem mnenju še predsednica Socialnih demokratov?
Mislim, da ne. Mi je žal, Tanjo dobro poznam še iz časov, ko sva skupaj delali na Radiu Slovenija. Je zelo vestna, delovna. Področje zunanje politike, ki ga pokriva kot ministrica, pokriva dobro, tudi zelo diplomatsko. Zato želim, da ostane ministrica za zunanje zadeve, ker ji delo teče dobro. Ne vem pa, ali bo še predsednica Socialnih demokratov.

Včasih v gostilniških debatah beseda nanese na to, da se v parlamentu "tako ali tako glasovi kupujejo". Vam je kdo iz opozicije ali koalicije že kdaj karkoli ponudil v zameno za glas?
Ne, pa tudi, če bi poskušali, verjetno vedo, da glede na moj karakter tega ne morejo doseči, da bi kvečjemu v tem primeru dosegli prav obratno. Sem namreč zelo trmasta in zelo trdno stojim na svojih stališčih, ko se za neko stvar odločim. 

Pa se takšne stvari v parlamentu res dogajajo?
V parlamentu imamo velik zid med levo in desno opcijo. Zato je tudi zelo težko dosegati kompromise. Ne gre toliko za kupovanje, gre za predhodne pogovore in dogovore pred odločanjem o kakem zakonu ali amandmaju. Tovrstno dogovarjanje bi moralo teči, ker pa je vse tako blokovsko razdeljeno, tega procesa, se mi zdi, ni. 

Politiko bi moral delati – in to je nauk dr. Janeza Drnovška in njegovih sodelavcev – na način iskanja kompromisa in v vidiku, kaj je najboljše za ljudi. To je tisto, kar trenutno v državnem zboru oziroma v politiki na sploh ne teče. Mislim, da zaradi tega, ker so Robert Golob, njegova zdaj že odhajajoča generalna sekretarka in ekipa najožjih strategov, ki jih je imel doslej, vse postavili tako na "out-out". To ni dobro. To, da ni iskanja kompromisa, nikoli ni dobro. 

Zakaj je bila Slovenija uspešna v 90-ih letih, ko smo pred seboj imeli tri ključne cilje: postavitev in gospodarska utrditev države, vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato. Vlade je v tem času vodil dr. Drnovšek. Liberalna demokracija kot glavna stranka, socialna demokracija, ki je bila v večini vlad, in nenazadnje tudi predhodnice zdajšnjih strank opozicije, so uspeli ne glede na razlike poiskati kompromise. Ti kompromisi se niso dogajali vedno direktno na odborih ali na sejah državnega zbora, ampak že v pogovorih pred tem. Tudi zato so bili uspešni, zato je bila Slovenija uspešna. In to danes manjka.

Tako močna koalicija, kot je zdaj, ima zgodovinsko priložnost, da bi sprejela ključne reforme. V čem je problem? Ali ni pravih strokovnjakov, ki bi znali pisati zakone. Morda ni bazena ljudi?
Tako močna koalicija, ki je imela 53 glasov, če prištejemo še glasova obeh manjšinskih poslancev, je to 55 glasov, bi, če bi bili sposobni dogovarjanja tudi z opozicijo, dosegla ne le reforme, ki jih je predsednik vlade vehementno zastavil januarja lani, ampak tudi nekatere bistvene ustavne spremembe. Toda niso se sposobni dogovoriti, ker je bilo vse  postavljeno tako na "aut-aut".

Ne gre torej za to, da ni bazena strokovnjakov. Slovenija ima izjemno veliko sposobnih ljudi, ki so se v preteklosti dokazali in se dokazujejo danes. Gre prej za pomanjkanje koordinacije in vodenja in neko bazično nerazumevanje koga izbrati za katero nalogo. V tem smislu Golobu zamerim goli dnevni populizem. V resni politiki se tako ne dela.

To je en problem, ki se veže na drugega. Zakonov seveda ne pišejo ministri, ti koordinirajo svoje zaposlene in za pisanje zakonov usposobljen aparat. A težava je, da je predsednik vlade pristal, da se z zakonodajnimi procesi, pisanjem zakonov, zanj ukvarjajo nevladne organizacije. Tri nevladne organizacije so tiste, ki za Roberta Goloba vlagajo pomembne zakone. Omnibus zakonov je na začetku vložila Pravna mreža. To sem še razumela, ker je šlo za reševanje prejšnjega vladanja z neustavnimi odloki v času covida. Potem smo imeli zakon Pravne mreže o RTV-ju, kjer sem sodelovala, in vem, kaj je v tistem zakonu dobro in kaj mogoče ni. Imamo zakon o cementarni Salonit Anhovo. Ne vem, ali je ta zakon pravno res dober spisan, podprla sem ga zaradi zdravja ljudi. V tako napisanih zakonih civilne družbe zlahka pride do napak. Tudi zato in še bolj iz političnega vidika je nemogoče odgovornost za zakonodajni proces prelagati na nevladne organizacije.

Mojca Šetinc Pašek Anže Petkovšek

Kako komentirate počasno sanacijo poplavnega območja? Zdaj smo marca, zdi se, da vse skupaj poteka zelo počasi. Sami ne bi bili radi v koži teh ljudi ..
No, tudi jaz ne bi bila rada tam živeča, ampak takšne sanacije so vedno dolgotrajne, ker je bilo toliko infrastrukture poškodovane. Narejena je bila napaka v komuniciranju predsednika vlade, ker je, kot vedno, prehitro obljubljal preveč. Ko sem še bila v Gibanju Svoboda in se je sprejemal Zakon o obnovi, je bilo obljubljeno tudi, da bo sanacija hitra, transparentna, zlasti financiranje obnove. Predlagala sem, da bi nadzirali potek sanacije in tudi njen finančni del, saj gre za 10 milijard evrov. Vendar se niso povsem strinjali. Namreč, predlagala sem posebni parlamentarni nadzor, pa so rekli, da je dovolj komisija za nadzor javnih financ. Poseben nadzor se mi je zdel smiseln tudi zaradi tega, ker vemo, kdo so gradbinci, ki gradijo infrastrukturo in vemo, kako so se v preteklosti odvijale zgodbe z urejanjem vodotokov. Sem solidarna z ljudmi, ki se jim je to zgodilo, zato upam na najboljše. 

Ali bo vladna koalicija končala mandat?
Tega, da mandata ta ekipa ne bi dokončala, se jaz ne bi bala, saj ima v državnem zboru močno večino, zlasti močna je največja stranka. Še vedno je tam 40 poslancev in poslank. Je pa res, da so predsednik vlade in ostali pod izjemnimi pritiski, ki prihajajo od zunaj. To so splošno nezadovoljstvo ljudi, pritiski sindikatov, vseh po vrsti, ne glede na to, da so nekateri do jeseni delno zamrznili aktivnosti. Poteka stavka Fidesa, na nogah so sodniki, cel javni sektor. Proti vladi je zelo naperjeno gospodarstvo. To je precej težko breme za vsakega predsednika vlade. 

Se vam zdijo zahteve sindikatov upravičene?
Ne, mislim, da niso povsem upravičene. Za Fides lahko rečem, da je njihova zahteva, ki je najbolj slišana, torej zahteva po višjih plačah, neupravičena. Če bi se bolj slišale njihove druge zahteve, denimo, da si želijo boljše organiziranosti dela, ekipno delo, bi njihove zahteve sprejemala z večjim razumevanjem. Po drugi strani pa je vlada z neizpolnjenimi obljubami, pomanjkanjem strategij pri pogajanjih in ukrepanju, povzročila dodatne napetosti.

Kot veste, sem vlado javno pozvala, naj začne dosledno brati Zakon o stavki, zlasti peti člen, ki je zelo jasen: da stavka ne sme potekati na način, da bi bili ogroženi varnost, zdravje ter premoženje ljudi. Ta Fidesova pa se je začela odvijati v smer kršenja tega petega člena.

Zdravniki, predvsem vodstvo Fidesa pozabljajo še na eno stvar, namreč na Kazenski zakonik, ki v 178. členu zdravnike zelo jasno obvezuje, kako morajo zdraviti: da so osebno odgovorni, če ne zdravijo, če odklanjajo zdravljenje, če malomarno zdravijo, za zdravniške napake. Torej, nekdo, ki ni bil zdravljen ali pa je bil zdravljen malomarno zdaj v času stavke, bi se lahko odločil celo za tožbo. Gre za precej težke stvari, tako da sem vesela, da je vlada sprejela odlok, ki določa obvezo, kaj morajo delati zdravniki. Toda zato, kako se odvija zgodba zdravniške stavke je soodgovorna tudi vlada. Predvsem pa je odgovorna za splošno stanje, saj očitno ni zmožna izvesti ukrepov za ureditev razmer v zdravstvu. 

Sami ste omenili odloke … En od največjih očitkov Golobove vlade Janševi je bil ta, da je Janševa vladala z odloki. Zdajle so se tudi sami poslužili takšnega manevra. 
Res je, ampak odloki Janševe vlade so bili pretirani. Ljudem so prepovedovali gibanje iz ene občine v drugo, gibanje na prostem, spomnite se samo kaznovanja ljudi, ker so npr. sedeli na stopnicah in pojedli rogljiček, skratka, tisto so bili absurdi. Kar pa je ministrica za zdravje naredila z zadnjim odlokom, ko je zdravnikom naložila, naj v skladu s tema navedenima členoma opravljajo svoje delo v prid ljudi, v prid pacientov, ni enako, kot tisto, kar je počel gospod Janša. 

Pravno-formalno je enako …
Pravno-formalno je. A če bo o odloku odločalo Ustavno sodišče, bo na tehtnici pravica ljudi do zdravja in do zdravstvene obravnave in oskrbe ter pravica Fidesa do stavke. Poznam veliko zdravnikov, nekaj jih imam tudi v svoji družini, večina zdravnikov te stavke ne izvaja. Delajo, ker so zavezani svojim pacientom in se zavedajo zdravniške etike.

Imajo zdravniki res tako slabe plače, kot želijo prikazati? 
Mladi zdravniki, ki pridejo s fakultete, imajo nizke plače. Ampak niso edini: tudi novinarji, ki pridejo s fakultete na javno RTV, so v javnem sektorju, imajo še nižje plače, pa so enako fakultetno izobraženi. Poznam ogromno mladih novinarjev z doktorati. To je težava javnega sektorja. Na začetni stopnji so plače izjemno nizke, nato se počasi dvigujejo glede na napredovanje. 

Težava pri zdravnikih niso njihove osnovne plače. Njihov problem je, da so s pomočjo močnega sindikata uspeli izkoristiti to, da so nadure in dežurstva bolje plačana kot v katerem koli drugem poklicu, hkrati pa brez težav lahko delajo še pri koncesionarjih in zasebnikih. Na koncu je izkupiček petkratnik tega, kar je njihova osnovna plača. Ljudje tega in teh zneskov ne razumejo, ker noben drug poklic tega ne omogoča. Vsi ostali imajo konkurenčne klavzule, pri njih pa je ni.

Mojca Šetinc Pašek Anže Petkovšek

Prej smo se malce dotaknili karakterja Roberta Goloba. Težko je verjetno spraševati, če so kakšne podobnosti med njim in Janezom Janšo, ker z njim niste tako tesno sodelovali …
Janeza Janšo poznam iz časa dolgoletnega novinarskega dela, od začetkov kariere do tistega, ko sva se zapletla z njegovimi žaljivimi tviti na moj račun. Mislim, da se ju karakterno čisto ne da izenačiti. Janša je vendarle politično mnogo bolj izdelan kot Golob. Kar se delovanja v politiki, obvladovanja veščin in politične strategije tiče, je Golob bolj transparenten in manj vešč.

Če vprašamo drugače: kdo je torej boljši politik?
Se ve. Glede na izkušnje, glede na rutino, glede na to, da si je politiko izbral kot svoj poklic, je to Janša. 

Imata pa nekaj skupnega: tako Golob kot Janša sta se v mandatu vlade zaljubila. Ali ste kdaj opazili, kakšen vpliv ima Tina Gaber na neke politične odločitve Roberta Goloba?
Ko se je ta zveza zgodila, sem si rekla: 'Okej, v redu'. V osebna življenja ljudi se ne vtikam. Je pa velika razlika med Robertom Golobom in ostalimi politiki, ki so bili premierji in so imeli podobne zgodbe. Tudi drugi so imeli svoje zasebne spremljevalke, partnerke, žene in tako naprej. Nenazadnje gospod Janez Drnovšek, Tone Rop, Borut Pahor, Janez Janša, Miro Cerar, ampak nihče teh partnerk ni izpostavljal v javnosti na tak način, kot se to dogaja zdaj. Oziroma se partnerka ni tako vpletala in bila tako zelo osebno ambiciozna, da bi želela izpostavljati svoje delo preko dela svojega partnerja. 

Tukaj pa se žal odvija prav to. Po mojem mnenju partnerka Roberta Goloba preveč izkorišča položaj partnerke predsednika vlade in s tem zelo škodi partnerju, predsedniku vlade. S tem načenja njegovo podobo resne in kredibilne osebe. Janša nikoli ni prestopil te meje, tudi ne Pahor, še manj Drnovšek.

dezurni@styria-media.si