Štajerka, ki si je našla delo na križarki.

Po napornem delavniku se 25-letna Štajerka preko družbenih omrežij običajno oglasi prijateljem in sorodnikom, tokrat pa je izkušnjo fitnes trenerke na veliki luksuzni ladji podelila tudi z nami. Kot nam je najprej povedala, si je v petek končno lahko ogledala Sydney, trenutno pa že plujejo proti čudovitim plažam otočja Vanuatu.

Urška, za začetek seveda ne morem mimo vprašanja o vremenu. Je trenutno tam spodaj zelo toplo?

Malo dežuje, sicer pa je toplo, okoli trideset stopinj Celzija. Približuje se božič, tukaj pa je tako vroče, kar pomeni, da bom novoletne in božične praznike prvič preživela v kratkih rokavih. Seveda bo to spet nova izkušnja, čeprav bi raje bila na mrzlem. Zame mora bit božič bel in mrzel.

Čutim, da vas malo daje domotožje. Je to zaradi bližajočih se praznikov? Je po teh nekaj mesecih že kaj hudo? Kljub dogodoviščini je delo verjetno precej naporno.

Seveda, doma me ni že pet mesecev. Z družino in prijatelji smo več čas v stiku preko facebooka, kdaj pa kdaj jih tudi pokličem po telefonu. Kljub dolgem delavniku, napor ni prevelik. Delavni uspehi, zadovoljni potniki, novi prijatelji, obiskovanje novih krajev, vse to ti daje veliko nove energije. 

Kaj je bil glavni motiv, da ste se odločili za takšno delo? Pustolovski duh, dobra plača?

Že od nekdaj sem vedno iskala nekaj drugačnega, nikoli nisem sledila običajnemu. Čeprav sem doma imela delo v športu, ki sem ga ravno tako z veseljem opravljala, je sosledje nekaterih dogodkov pripomoglo k temu, da sem se odločila za nov izziv. Prijavila sem se na intervju in že takoj po razgovoru sem bila popolnoma prepričana, da je to delo zame in da je vredno poskusiti. Sedaj sem zadovoljna, da sem sprejela to odločitev, izkušnja je ogromna, zato jo priporočam vsem, željnim dogodivščin. Seveda morate biti vajeni dela. 

Katere pogoje mora izpolnjevat kandidat za delo na križarki?

Izobrazba mi je zelo pomagala. Na razgovoru v Ljubljani so mi zato predlagali delo fitnes trenerke. Poleg ustrezne izobrazbe, v mojem primeru diplomirane kineziologinje in trenerke, je seveda potrebno znanje angleščine. Vložiti je bilo treba še nekaj finančih sredstev, prestati intervjuje in v Londonu opraviti zelo zahtevno šolanje. Šola v Londonu je nekakšna priprava za življenje na ladji. Gre za resno in naporno delo od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur, zato sem bila po tem zelo napornem usposabljanju zelo vesela, ko sem izvedela, da me pošiljajo v Avstralijo.

Kako pravzaprav najdeš to delo in kolikšno pot je treba prehoditi, da končno prispeš na ladjo? Nenadzadnje se je treba nekje vkrcati.

Pri meni je v primerjavi z drugimi kandidati šlo precej hitro. V manj kot mesecu dni po intervjuju sem že bila v Londonu in po treh tednih že na poti na ladjo. V Londonu ti na podlagi prikazanega znanja in osebnosti izberejo destinacijo. V Avstralijo sem letela neposredno z akademije, to je pomenilo 17 - urni let v Perth na zahodno obalo. Prenočila sem v tamkajšnjem hotelu in se nato že zgodaj zjutraj odpravila v Fremantle, kjer sem se vkrcala. Naslednje jutro sem že vodila prve ure vadbe. 

Ste imeli na začetku težave z morsko boleznijo?

Že prvo noč sem občutila strašno slabost. Ob osmi zjutraj sem imela na sporedu vadbo joge in še danes ne vem, kako mi je uspelo vse skupaj izpeljati. Po določenem času se seveda prilagodiš in sploh več ne občutiš zibanja ladje. Ko so veliki valovi, pa hitro drvim k akupunkturistu, ki je eden mojih najboljših prijateljev tukaj in mi zelo pomaga pri premagovanju te bolezni. Veliko potnikov ima težave s premagovanjem slabosti, vendar je na voljo veliko rešitev.

Koliko držav ste videli do sedaj in kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

V skoraj petih mesecih odkar sem na ladji, sem obiskala deset držav; Avstralija, Indonezija, Malezija, Singapur, Tajska, Kambodža, Papua Nova Gvineja, Vanuatu, Solomonovo otočje, Nova Kaledonija. Vsaka izmed držav je zelo atraktivna za obiskovalce, kot veliki ljubiteljici narave in miru pa so mi najbolj pri srcu Papua Nova Gvineja, plaže Tajske, posebno mesto v srcu pa bo vedno imel tudi Bali. 

So pridni delavci kaj bolj nagrajeni? Vas kaj kontrolirajo, kaznujejo in nenazadnje nagrajujeo za uspeh? Kako v bistvu ugotoviš, če si pravi za to?

Zelo pomembno je, da si pozitiven. Prestati je potrebno veliko zahtev, kjer ti negativen pristop ne pomaga prav veliko. Zagotovo je potrebno veliko samomotivacije in seveda vzdržljiivosti. V kolikor v tebi ni avanturističnega duha in prilaganja, tukaj nimaš kaj iskati. Ladja je namreč zelo multinacionalna, ljudje smo različni, prihajamo iz različnih kultur, navad, tukaj je vse zelo odprto za vso drugačnost in svobodomiselnost. Očitki, obsojanja? Nič od tega ne pride v poštev.
Kontrola je seveda prisotna. Ladja je v bistvu malo mesto, v katerem morajo biti stvari pod nadzorom. Nekje po treh mesecih načeloma vidiš, ali si primeren za to delo. Kar nekaj jih odneha. Delavci smo razdeljeni po rangih. Uspešnost se nagradi s prostimi urami in dnevi, ki jih lahko preživiš na način, ki ti najbolj odgovarja. Pri večini to pomeni raziskovanje krajev in seveda spanje. Delavci v fitnesu imamo spet posebno razvrščanje po uspešnosti tudi v svetovnem merilu, zato seveda veliko pomeni, ko vidiš svoje ime na vrhu,

Kako se zaposleni ločite med seboj, komu je dovoljeno več, komu manj, kdo zasluži več, kdo manj? 

Osebje, kot so čistilci, skrbniki sob, kuharji in natakarji, nimajo toliko privilegijev kot na primer osebje v Spa-ju ali prodajalci v trgovinah. Nam, ki smo tudi dobesedno na vrhu, saj je fitnes na vrhu ladje, je dovoljeno več; kot so na primer obroki v restavraciji za goste. Kapitanu in njegovim je seveda dovoljeno še več. Kar se zaslužka tiče, je veliko odvisno od tega, kako priden si. Da se veliko privarčevati in seveda tudi veliko zapravljati, ko prideš na kopno.

Kakšen je vaš delovni teden na ladji? Koliko je treba delati?  Kdaj imate dopust, prosti dan? Koliko časa lahko preživite na kopnem?

Delovniki so precej dolgi, delamo od 7. ure do 21. ure, z dvema enournima pavzama vmes. Trikrat na teden sem prosta pol dneva, oziroma več, če dosežemo norme. Moja "pisarna" je na najvišjem nadstropju, zato imam vsako jutro izjemen pogled na morje oziroma na obalo. Jutranjim vadbenim uram joge, pilatesa in spininga sledijo predavanja o zdravem načinu življenja. Po seminarjih sem običajno popolnoma zaposlena z osebnimi treningi in svetovanji. Večerne ure so namenjene dodatnemu učenju, sprostitvi in druženju s prijatelji. Naslednji dan znova. Vsak teden dobimo nove potnike. Ko smo prosti, ponavadi raziskujemo nove kraje. V kolikor je to veliko mesto, vsi drvimo na wi-fi in po nakupih. Sicer so mi veliko bolj pri srcu manjši in odročni kraji s čudovitimi plažami. Dopusta ni, delamo neprestano, pogodba pa traja nekaj mesecev. 

Zabave verjetno na manjka.

Na voljo nam je bar za zaposlene, kjer se po delu občasno dobimo in se pozabavamo. Velikokrat se družimo po kabinah in si ogledamo kakšen film ali ladijski šov. Organizirajo nam tudi različne turnirje in tematske zabave. Ni nam dolgčas, je pa res, da velikokrat vidimo le posteljo. 

Se je med številno in multinacionalno posadko poleg vas našel tudi še kak Slovenec?

Pred časom je bila tukaj Slovenka, maserka. Seveda sva bili dobri prijateljici, vendar je na žalost že odšla domov. Sedaj so mi tukaj ostali Srbi, Bosanci in Hrvati in nekako vedno znova pristanemo skupaj. Seveda se "Balkanci" hitro najdemo in govorimo "po naše".

Je služba na ladji lahko sanjska služba?

Verjamem, da je vsaka služba lahko sanjska, če jo opravljaš z veseljem in s pozitivnim pristopom. Služba osebnega trenerja na križarki je zame sanjska z vidika potovanja, dela z ljudmi, zaslužka in osebne rasti. V teh mesecih sem si pridobila ogromno novih znanj, naučila sem se veliko o drugih kulturah, drugačnem načinu življenja. Sodelavci iz vseh krajev sveta so me naučili, da smo vsi različni, vsi imamo drugačna razmišljanja, odzive in čustva. Poleg vsega naštetega menim, da sem z načinom dela, ki ga opravljam in konstantnimi visokimi uvrstitvami na lestvici uspešnosti, veliko pridobila na samozavesti. Zato ponavljam, da so vsi cilji ob ustrezni samomotivaciji in fokusu še kako dosegljivi.

dezurni@zurnal24.si