Po besedah Simone Habič, predsednice društva Integriteta, obstajajo tri oblike korupcije pri upravljanju s sredstvi EU. Pri prvi gre običajno za tesno sodelovanje med ponudnikom storitev in javnim uslužbencem, ki od ponudnika pogosto prejme tudi provizijo. Zaznane pa so tudi nedokumentirane ali pogoste spremembe pogodbe, ki zvišajo prvotno ceno razpisa.
Pri drugi obliki se ponudniki dogovorijo o neki ceni, ki je precej nad realno tržno vrednostjo in pri njej vztrajajo. Ponudnike, ki izgubijo na razpisu, pa zmagovalec razpisa pogosto najame kot podizvajalca.
Tretjo in hkrati najpogostejšo obliko kršitev, predstavljajo prilagojeni razpisi in razkritje razpisnih podatkov. Na razpis se prijavi le eden ali pa zelo malo ponudnikov, razpis pa je očitno podoben nekemu proizvodu, ki ga ponuja izbrano podjetje, pojasnjuje Habičeva.
Bolj enostavno in več znanja
Habičeva poudarja, da na tak način EU izgubi ogromno denarja. Razlog za to vidi v zapletenosti javnih naročil ter nizki usposobljenosti javnih uslužbencev, ki z njimi upravljajo. Rešitev vidi v poenostavitvi postopkov, večji ozaveščenosti uslužbencev in nadzoru ter izboljšani komunikaciji, saj uslužbenci pogosto nimajo nikogar, na katerega bi se lahko obrnili s svojimi vprašanji.
Državni denar krvavi skozi naročila
Pri nas je največ korupcije možno zaznati zlasti na področju javnih naročil, kot so veliki gradbeni projekti in sistem javnega zdravstva, pojasnjuje predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos.
Veliko koruptivnih dejanj po njegovih besedah zaznavajo tudi tam, kjer prihaja do odločitev o pravicah in dolžnostih ljudi, kot so upravni postopki, podeljevanje koncesij, dovoljenj in podobno.
Kolikšna je škoda za državni proračun pri vseh vrstah korupcije, je po Kosovih besedah težko zagotovo reči. Pri javnih naročilih pa ta škoda znaša med 30 in 40 odstotki vrednosti posameznega javnega naročila.
