V nadaljevanju preberite:
- Plača javnih uslužbencev ni odvisna od njihove učinkovitosti.
- Zakon o upravnem postopku ponuja državljanom zaščito.
- Upravni organ mora skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.
Javnim uslužbencem ni treba skrbeti za trženje, za oglaševanje, za administracijo. Ni jim treba biti prijazen do strank, saj zaradi viška ali manjka prijaznosti ne bodo prejeli višje ali nižje plače. Te ostajajo enake, ne glede na to, kako zadovoljni smo državljani in državljanke z njihovimi storitvami.
Javnim uslužbencem ni treba skrbeti za svoj estetski izgled, kot je to včasih nepisano pravilo pri kandidatih za zaposlitev ali za ohranjanje zaposlitve v zasebnem sektorju.
Javni uslužbenci pa pogosto nastopajo tudi iz pozicije moči, državljan, ki se bo javnemu uslužbencu odkrito pritožil zaradi njegovega počasnega ali nasploh nekvalitetnega dela, se bo najverjetneje izpostavil njegovem šikaniranju in bo zato deležen še počasnejše storitve, če sploh.
To bo rezultiralo v tem, da morda ne bo prejel upravne storitve (podaljšanja osebne izkaznice, potrdila o nekaznovanosti, potrdila o prijavi stalnega prebivališča ipd.), ki jo sicer nujno potrebuje zato, da sploh lahko normalno funkcionira kot državljan.
Zakon o upravnem postopku dokaj dobro ščiti državljane
7. člen zakona o splošnem upravnem postopku vsebuje temeljno načelo tega postopka v povezavi z varstvom pravic strank. Določa, da morajo upravni organi pri postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih.
Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo mora na to opozoriti.
Upravni organi pa nas niso dolžni le opozarjati na naše pravice, ampak so pri odločanju o njih dolžni uporabljati tiste ukrepe, ki so za nas ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa.
Konkretni primer je denimo, če uradnik razpolaga z zadostnimi podatki, da nam izda neko potrdilo (recimo podatek o kazenskih točkah v vozniškem dovoljenju). V tem primeru nima pravice, da od nas terja, da ga priskrbimo sami, recimo preko elektronskih baz podatkov na spletnih straneh, ampak nam ga mora priskrbeti on. To je še posebej pomembno za tiste, ki niso vešči uporabe informacijske tehnologije, denimo za upokojence.
To tezo potrjuje tudi naslednje pravilo iz zakona o splošnem upravnem postopku: upravni organ mora skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.
Gremo naprej. 14. člen zakona o splošnem upravnem postopku vsebuje nedvoumno dolžnost upravnih organov, da poslujejo učinkovito. Ta člen določa, da je postopek treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.
Zakon prav tako vsebuje konkretne roke: upravni organ mora izdati odločbo čim prej, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je prejel vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti.
Če upravni organ odloča v skrajšanem ugotovitvenem postopku, je ta rok še krajši: v tem primeru mora odločbo izdati čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil postopek začet po uradni dolžnosti.
Učinkovitost in plačilo po učinku
Zgornje pravne podlage sem namerno izpostavil zato, da dokažem, da ima zakonodajalec že zdaj v rokah pravne vzvode, na osnovi katerih bi lahko v javnem sektorju uvedel pomembno spremembo: plačilo po učinkovitosti, podobno, kot je to v uveljavljeno v številnih podjetjih v zasebnem sektorju.
Če imajo namreč upravni organi dolžnost (in ne zgolj ne zavezujoče priporočilo), da ravnajo hitro, s čim manj stroški, ekonomično in nasploh učinkovito, bi lahko učinkovito delo rezultiralo v višji plači sposobnejših in hitrejših upravnih delavcih, neučinkovito delo pa bi lahko predstavljajo okoliščino, na osnovi katere bi delodajalec zaposlenemu v javnem sektorju v skrajnem primeru izrekel tudi krivdno odpoved pogodbe o zaposlitvi (zaradi nesposobnosti).
Za kvalitetne javne uslužbence bi bila ta sprememba blagoslov
V medijih pogosto slišimo, da se javni uslužbenci tej spremembi upirajo kot levi, verjetno iz preprostega razloga, ker se bojijo izgube privilegijev, ki jih imajo – kot sem navedel zgoraj – veliko.
Vsakomesečno prejemanje plače neodvisno od doseganja norme – se pravi od tega, koliko in kako delaš na delovnem mestu - je za marsikoga ugodnost, ki se ji za noben denar ne bi želel odpovedati.
A če imate vsaj malo več stika z občinami, upravnimi enotami, ministrstvi, skladi in agencijami, boste hitro ugotovili, da niti dva zaposlena nista povsem enaka. V manjših krajih občani dobro vedo, h kateremu referentu morajo iti, če želijo, da bodo na podaljšanje osebne izkaznice čakali ne eno uro, ampak samo 15 minut.
Tistih, ki so na upravnih delovnih mestih bolj zadovoljni, ki so boljši, hitrejši in prijaznejši, in, ki imajo ne nazadnje "pošlihtano" tudi zasebno življenje, namreč sploh ni tako malo.
In prav ti bi lahko bili pobudniki ukinitve moreče plačne uravnilovke in uvedbe plačila po učinku, do katere imamo ne nazadnje tudi državljani vso pravno in moralno pravico.
mag. Boštjan J. Turk
Ko se bo to zgodilo bo drava tekla proti Avstriji.