Težko bi našli Slovenca, ki ne bi kdaj slišal za Joška Jorasa, "borca za južno mejo", o katerem ob vsakem novem incidentu veliko poročajo tudi hrvaški mediji, o njem je poročal celo New York Times. Joras je postal skoraj sinonim za mejne težave, katerih "luč na koncu tunela" – kot je bilo slišati s strani zmagovalcev referenduma o arbitraži – se sicer že kaže. V Jorasovem tunelu je še vedno tema.
Bitka s Podobnikom
Menda najbolj odmevna Jorasova bitka je bila tista z Janezom Podobnikom in ostalimi člani Slovenske ljudske stranke, ki so jih septembra na poti z Jorasove domačije ustavili hrvaški varnostni obmejni organi in zahtevali dokumente. Člani stranke so to zavrnili, zaradi česar se je začelo prerivanje.
Nekaj članov, med njimi tudi Podobnik, je padlo po tleh. Večino so zadržali in odpeljali na policijsko postajo Buje na hrvaški strani. Podobnik je ostal doma.
Takratni predsednik vlade Anton Rop je primer označil za "neevropskega" in "nedopustnega", takratni zunanji minister Ivo Vajgl je zahteval takojšnjo izpustitev pridržanih, v dneh, ki so sledili, pa je odbor državnega zbora sosedi poslal protestno noto.
Gre za Jorasovo najbolj znano bitko, sledile so še mnoge ...
Incidenti, aretacije, gladovna stavka in cvetlice
Tudi po menjavah vlad je težava ostala nerešena; izpostavili pa so jo vedno znova ob vedno novih incidentih in aretacijah.
Hrvatje so – da bi, kot pravijo, zaščitili svoje ozemlje – na evropsko pešpot do Jorasove domačije postavili betonska cvetlična korita. Sodišče v Piranu je Hrvaški že nekaj dni po postavitvi naložilo, naj jih odstrani. To se ni zgodilo, vse dokler Joras tega ni izsilil z gladovno stavko maja 2008. Nekaj dni pred tem je na svojem domu še enkrat sprejel Podobnika, tokrat Marjana, ki je s seboj pripeljal številne podpornike, združene v Zavod 25. junij. Takrat je Marjan Podobnik glede Jorasovih težav dejal, da je to "največja sramota za slovensko državo od njene osamosvojitve".
Pred očmi slovenske javnosti – informativne oddaje so podrobno spremljale cel potek – je Joras nato od 30. aprila naprej gladoval in spal v svojem avtomobilu na poti kar 24 dni. Dosegel je, da so cvetlice zamenjale zapornice. Te pa niso imele pravega ključa za dokončanje bitk.
Danes bo torej v Jorasovi vojni nova bitka, saj je pričakovati, da nasprotnik ne bo stal križem rok. Pahorjev kabinet sicer težav ne pričakuje, čemur pa Joras ne verjame in pri tem še enkrat poudari, da ima za odstranitev robnikov tako odredbo sodišča kot privoljenje Direkcije za ceste.
Junak, sodobni hlapec Jernej, kaj?
O Jošku Jorasu, "borcu za slovensko mejo v Istri" so se v slovenski javnosti ustvarila različna mnenja; eni ga imajo za junaka, ki se s trdno hrbtenico bori za svoj prav, ki ga potrjujejo tudi slovenski zakoni in papirji.
Drugi njegovo ime vztrajno omenjajo v "predvidljivih zgodbah, ki se čudežno prebudijo vsaka štiri leta".
Sam pravi, da se bori le za pravico in svojo ped zemlje. "Kaj mi drugega preostane, kot da sem optimist. Če ne bi bil tak, bi lahko požrl samega sebe," je v šali, pa tudi zares dan pred gladovno stavko Joras povedal novinarjem časnika Delo.
