"Kaj, če otrok toži državo?"

Kako vedno večje število gejevskih in lezbičnih likov na televiziji – v filmih in nanizankah – vpliva na našo družbo?
Zagotovo vpliva. Vse spremembe in vse, kar se dogaja, vpliva na razmišljanje ljudi o neki temi, čeprav smo mogoče malo konservativni. Očitno je, da istospolni pari tukaj so. Zato smo v prejšnjem mandatu sprejemali Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnostih, da se tudi to področje uredi.

Gre za otroke, ampak razprava o družinskem zakoniku postaja res zelo nestrpna in gre nekako pod nivo. Je bolj nestrpna vaša stran ali stran zagovornikov zakonika?
To so vedno čustvene razprave. Prav bi bilo, da nihče ne bi bil preveč nestrpen. Je pa res, da ima človek včasih občutek, da le govorimo in se ne poslušamo. Otrok, ki živijo v istospolnih skupnostih, naj bi bilo sto. Danes pa imamo v registru skupnosti trideset istospolnih parov. Od teh, kolikor vem, nihče nima otrok in se ne ve, na kakšen način naj bi bili otroci v teh skupnostih. Vsaj v nekaterih primerih so mame, razen ko so opravili umetno oploditev, biološke matere. In za te bi morali najti pameten način ureditve. Normalno je, da je otrok v taki skupnosti, če je v njem njegova mati. Če je in če je stigmatiziran, bi morali na neki način to urediti. Ampak dvomim, da je družinski zakonik odgovor na to.
Ob tem poudarjam, da je državno tožilstvo izpostavilo dve ustavni pravici. Pravico, ki v 14. členu govori, da istospolno usmerjeni ne smejo biti diskriminirani in se jih obravnava enako kot vse ostale, druga pa je pravica otrok, kar je v Ustavi urejeno v 56. členu. Zdaj se lahko vprašamo,  ali nismo ene pravice postavili pred drugo in smo celo zanemarili pravico otrok – kaj je v njegovo največjo korist – in jo postavili ZA pravico istospolnih do enakopravnosti.

Pravice do posvojitve ni na seznamu človekovih pravic. Do posvojitve pride zato, ker je neki otrok ostal brez staršev iz različnih razlogov: zaradi prometne nesreče staršev, ker ne morejo skrbeti zanj ali zaradi česarkoli drugega. Zato se države potrudijo tega otroka dati v okolje, v katerem bodo zagotovljene vse njegove sociološke, psihološke in vse ostale potrebe, da se bo razvil v zrelo in odgovorno osebnost. Zato ni pravica, da ti posvojiš otroka, nimaš pravice do otroka, ampak ima ta otrok pravico do okolja, ki bo zanj primerno in v njegovo korist.

Mogoče primer: kaj je za vas huje? To, da otrok odrašča v istospolni družini oziroma skupnosti ali v heteroseksualni skupnosti, kjer vlada nasilje?
Saj tudi v istospolni skupnosti lahko vlada nasilje …  Pri tej razpravi mene zelo moti, da velikokrat rečejo, da se v slovenskih družinah pojavljata alkohol in nasilje. To je čisto možno, saj smo ljudje in se marsikaj dogaja. Tudi zato smo sprejeli zakon o preprečevanju nasilja v družini. Če je problem v družini, ga je seveda treba urejati. Ne bom pa rekla, da bi kar a priori veljalo, da je zato, ker se v heteroseksualnih družinah pojavi kje alkohol, kje nasilje – kar bi se lahko dogajalo tudi v istospolnih družinah, teh podatkov in analiz pa nimamo – taka družina slaba. Takšen argument tudi ne pomeni, da bi bilo otroku v istospolni skupnosti že a priori bolje.
Pri istospolnih posvojitvah pozabljamo na še en vidik; kaj bo, ko bo tako posvojen otrok star 20 let in bo rekel: "Zakaj me je država dala v istospolno družino? Jaz bi želel imeti mamo in očeta," in bo potem tožil državo? Kako bomo to reševali?

Staršev ne izbiramo …
To je tudi res. Toda pri posvojitvah jih bo otroku izbrala sodnica.
Zdaj me zanima nekaj z vašega osebnega vidika: recimo, da bi bil vaš otrok istospolno usmerjen, pa bi se nekega dne odločil, da bi rad imel družino. Ali bi mu vi odrekli to pravico? Kako mu pa jaz lahko to odrečem?

Recimo, da bi si hotel ustvariti družino, kako bi mu razložili?
Ne vem, kako bi mu razložila … Tudi jaz poznam kakšnega homoseksualca in tisti, s katerimi se pogovarjam, nimajo velike želje po očetovstvu. Ne rečem, mame so mogoče drugačne. Tudi sami navajajo, da je več želja po otrocih v lezbičnih skupnostih kot pa v moških skupnostih.
Ne vem, kako bi svojemu otroku to razložila. Nisem takšna kot Vito Rožej, ki pravi, da upa, da bo kateri izmed njegovih otrok homoseksualec in se bo potem s tem ukvarjal. Si pa recimo, če bi se meni kaj zgodilo, ne predstavljam, da bi mojega otroka dali dvema moškima ali dvema ženskama v posvojitev. In se bojim, da se bo lahko dogajalo, da bodo ljudje v oporoko napisali – če se jim kaj zgodi, da nočejo, da njegovega otroka posvojita dva homoseksualca.

Rekli ste, da tudi sami poznate homoseksualce. Zanima me, ali se homoseksualci na desnici skrivajo pred javnostjo oziroma …
Ja, ti, ki jih poznam, niso na desnici oziroma ne vem, kakšnega političnega prepričanja so.

No, saj zato. Ali se skrivajo pred svojimi strankarskimi kolegi in tudi pred javnostjo?
Pa saj se ni treba skrivati. Saj mi ne pravimo, da je to problem. Če bi bilo tako, ne bi sprejeli zakona in omogočili registracije istospolnih skupnosti. Mi ne pravimo, da ne smejo živeti tako, kakor jim je všeč, kot menijo, da je zanje dobro. Nam se samo zdi pretirano, da bi popolnoma izenačili obe skupnosti (družino in istospolno skupnost) pri vprašanju možnosti posvojitve. Drugače pa sama osebno nimam nič proti, da živijo s svojim partnerjem. Razumem, da pri istospolnih ne gre samo za seksualni odnos, pač pa se imajo ljudje radi. Jaz razumem to kot odnos.
Ne vem, ali se homoseksualci na desnici morajo skrivati. Mi se z nekaterimi pogovarjamo odkrito, z drugimi pa se ne pogovarjamo o tem. Smo prijatelji, ampak ne odpiramo te teme. To so osebne stvari in nekateri o tem ne želijo govoriti.

So pa?
So. A to, da pravijo, da je v Sloveniji tristo tisoč istospolnih, se mi res ne zdi realno. Problem je najbrž, da nekateri niso samo homoseksualci, ampak so tudi biseksualci. Nekateri morda živijo v družinah, v paru z žensko, zato so stvari manj jasne.

Ste z nasprotovanjem pripravljeni iti do referenduma?
Glede na izkušnje z referendumi oziroma z ustavnim sodiščem se zna zgoditi, da referendum sploh ne bo možen. Mi referenduma ne napovedujemo, o tem govori predvsem civilna iniciativa. Bomo pa poskušali v postopku, ko lahko vplivamo na spremembo zakona, narediti vse tisto, kar kot stranka lahko. Kako bo pa v nadaljevanju, ali bo referendum ali ne, in kako se bomo do tega opredelili, se bomo odločali, ko bo to aktualno.

V soboto vas najbrž ne moremo pričakovati na Paradi ponosa?
Ne, nisem še nikoli bila in tudi ne bom šla. Je pa to svoboden način izražanja tistih, ki si to želijo. Jaz nimam nič proti temu. Bi pa bilo dobro, da se poskrbi za varnost, da se ne bi dogajali neljubi dogodki. Lahko pa seveda vsak paradira in tako izraža to, kar čuti, tudi na ulici.