Kako je Slovenija postala država neskončnih predpisov?

Naj začnem s podatkom, ki bo marsikoga vrgel iz stola: Slovenija je imela ob osamosvojitvi 360 zakonov in 1008 podzakonskih predpisov, se pravi skupaj 1368 pravnih aktov. Leta 2023 lahko v Sloveniji naštejemo več kot 3300 zakonov in več kot 22.000 podzakonskih aktov. Skupaj približno 25.300 pravnih aktov, kar pomeni, da moramo Slovenci zdaj upoštevati skoraj dvajsetkrat (!) več predpisov, kot pred dobrimi tridesetimi leti.

Saša Despot

Dobrih deset let kasneje smo vstopilii v Evropsko Unijo, zato smo morali našo zakonodajo prilagoditi pravu EU, kar je povzročilo novo eksplozijo predpisov na Slovenskem. Kasneje bom razložil, zakaj je bil vstop v EU vendarle le priročen izgovor za pisanje novih zakonov.

Naslednja olajševalna okoliščina je zastarel sistem pravnih virov, ki je uveljavljen v Sloveniji. Za razliko denimo od anglosaksonskega pravnega sistema, v skladu s katerim so sodbe sodišč formalni pravni vir, s čemer se pravo zelo približa življenjskim primerom, v Sloveniji še vedno vztrajamo pri temu, da sodbe ne smejo biti formalni pravni vir, ampak je to lahko le (bistveno bolj abstraktni) zakon.  

Prenormiranost je posledica prestrašenosti

Zdaj pa poglejmo še malo v psihologijo. Vprašajmo se, kakšna je to družba, ki želi vsako, še tako majhno, nepomembno ali neživljenjsko vsebino "zaviti" v zakon? Ima tovrstni pravni radikalizem sploh še kakšen smisel?

Naj jasno povem, da je prenormiranost predvsem posledica prestrašenosti.

Več kot ima država predpisov, toliko bolj priznava, da ji primanjkuje samozavesti. Ali pa znanja. Pod krinko prežvečenih klišejev, kot je denimo tisti o spoštovanju pravne države ali o upoštevanju načela zakonitosti, dokazuje, da se ne zna ali ne upa lotevati pravih vzrokov za nastanek anomalij v družbi – kot je denimo odsotnost ustreznega izobraževanja, napačne vrednote, padec moralnih standardov, ignoranca do nasilja, neobčutljivost za stiske ljudi, podpiranje cenenega materializma ipd.

In tako zakonodajalec sprejme novi zakon, kateremu po možnosti doda pretirano visoke sankcije, upajoč, da bo tako prisilil državljane, da se bodo v strahu pred denarnimi ali zapornimi kazni vendarle upognili. Pa se ne bodo.  

Policijska kontrola. Profimedia

Tipičen primer je nedavno sprejeta Resolucija o varnosti cestnega prometa, v kateri je med drugim postavljen cilj, v skladu s katerim se bo smelo sesti za volan avtomobila le z 0,0 izmerjenega alkohola v krvi. Ne me narobe razumeti, absolutno se strinjam, da pijani vozniki ne sodijo za volan. A spremeniti uzanco, ki je del slovenskega DNK odkar pomnimo in v skladu s katero se sme po službi popiti tudi kakšno pivo ali deci vina, ne da bi to vplivalo na varnost vožnje (in takih voznikov je krepka večina), je pravzaprav misija nemogoče. Država lahko še tako grozi, a večini se bo zahteva po 0,0 zdela enostavno pretirana. OK 0,3 ali 0,2, 0,0 pač ne. In se ji bodo uprli, saj jo bodo začutili kot krivično.

Problemov, povezanih z alkoholizmom (za volanom ali kje drugje), se namreč ne rešuje z denarno gorjačo, ampak so pravo mesto za to psihološka in psihosocialna pomoč, kvalitetne terapevtske delavnice, ustrezno izobraževanje ipd.

Izgovarjanje na EU

A naj se povrnem k prenormiranosti. Že zgoraj sem omenil, da se marsikateri zagovornik  poplave predpisov zgovarja, da je ta posledica našega vstopa v EU. Da torej sprejem novih in novih zakonov od nas zahteva Evropska Unija. To je navaden larifari, ki lahko morda prepriča kakšnega laika, nas pravnih strokovnjakov pač ne.

Najpomembnejši pravni vir EU so namreč direktive, ki od držav članic ne zahtevajo, da takoj sprejmejo nov predpis, ampak določijo le usmeritev, le cilje, ki jih morajo uresničiti države članice, medtem ko način uresničevanja prepustijo njim. Izrecno je poudarjeno, da lahko članice pri prenosu upoštevajo tudi domače posebnosti in jim ni treba vselej sprejeti novega zakona, ampak lahko denimo le spremenijo obstoječega, ali pa še to ne.

V Sloveniji se zakonodajalec običajno odloči za prvo možnost, kar je nepotrebno, potratno in predvsem nespametno. Zopet sprejme nov predpis, ne da bi prej potipal, ali so naslovniki nanj sploh pripravljeni.

Profimedia

Neživljenjski predpisi

Slovenski zakonodajalec slovi tudi po tem, da silno rad sprejema neživljenske predpise. Se pravi predpise, ki od dogajanja v praksi odstopajo "svetlobna leta". Razlogov za to je več.

Glavni je v tem, da zakone v znatni meri pišejo od prakse odtujeni državni uradniki, ki v številnih primerih nimajo pojma o tem, kaj se dogaja v praksi oziroma v stroki. Tipičen primer je bil nedavno sprejeti Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV-A), sprejet na pobudo stranke Levica. "Politični teoretiki", težko jim drugače rečem, so se odločili, da bodo zaradi nekaj – krepko manjšinskih – kršitev delodajalcev na področju delovnega časa, počitkov in odmorov z birokracijo že tako preobremenjenim delodajalcem naložili še nove obveznosti.

Logika, v skladu s katero je treba zaradi 10 % falotov kaznovati 90 % tistih, ki delajo zakonito, etično in nasploh ustrezno, je enostavno skrivenčena in nepoštena in jasno odraža povsem različna planeta, iz katerih prihajajo birokrati in podjetniki.

Winston Churchill je nekoč dejal, da če imaš 10.000 predpisov boš uničil vse spoštovanje, ki ga pravo še ima. Verjetno največji Britanec vseh časov ima še kako prav. Človek je pač narejen tako, da lahko konzumira le določeno količino zapovedi, ki koristijo njemu in družbi, v kateri živi. Vse kar je več od tega, kar je nepotrebno ali nespametno, bo izpljunil ali enostavno ignoriral.

Gre za samoohranitveni nagon, ki mu omogoča preživetje, na katerega bo slej ko prej trčil vsak zakonodajalec, ki po neki le njemu razumljivi logiki vedno verjame v vsemogočnost še tako bedastih predpisov. 

Mag. Boštjan J. Turk

dezurni@styria-media.si