Po našem prvem poročanju o živahnem dogajanju ob meji s Hrvaško konec avgusta so se oblasti (končno) zganile. Če so o nemogočih razmerah pred tem tožili le domačini najbolj obleganih obmejnih krajev, ki jim takrat nihče ni namenil pretirane pozornosti, je po letu 2015 begunska problematika ponovno dosegla javno in medijsko agendo. Tema je zaokrožila tudi v političnem vrhu; o njej so razpravljali v parlamentu, notranji minister Boštjan Poklukar pa se je štirinajst dni po našem obisku tudi sam odpravil ob mejo preverit situacijo.
To je bil v manj kot enem mesecu že naš tretji obisk Rigonc, zato pot do tja že dobro poznamo. Naše enourno popotovanje iz Ljubljane je minilo hitro in brez večjih zastojev na cesti – podobno kot trenutno izgleda pot migrantov, ki vsakodnevno prečijo omenjeni kraj, smo pomislili med vožnjo.
Ko smo se iz sosednje Dobove na petkov dopoldan okoli 8. ure zjutraj po glavni cesti odpeljali do Rigonc, smo že hitro naleteli na prvo oviro. Cesta, ki je bila že precej časa v izjemno slabem stanju, na katerega konstantno patruljiranje policijskih avtomobilov bržkone ni blagodejno vplivalo, je bila zaprta.
Če smo nazadnje iz daljave zelo hitro opazili policijski kombi, je ta tokrat pripadal tamkajšnjim delavcem. Ob prizoru se nam je ponovno prikradla hudomušna misel, da bodo domačini vsaj cesto dočakali po hitrem postopku. Naredili smo torej manjši obvoz ter prispeli do Rigonc. Nasproti je prišel poznan obraz – domačin, ki nas je že nazadnje ogovoril in nam predstavil dogajanje v njegovem kraju. Spustil je šipo avtomobila in nam v dobrodošlico dejal: 'Turisti' so ponovno tu. Le za vogal se odpeljita."
In res je bilo tako. Prečili smo železniški nadvoz ter nemudoma naleteli na sedaj že običajni prizor, ob katerem še vedno nismo bili ravnodušni. Na travi je po ukazu policistov sedela manjša skupina mladih Maročanov, zraven katerih sta bila parkirana dva policijska avtomobila. Dogajanje so nadzorovali štirje policisti (od tega dva vodnika službenih psov) in tudi "pasji uslužbenec" Slovenske policije.
Ob našem prihodu je z laježem takoj opozoril nase in skupino tujcev temeljito prevohal. Njegova glavna vloga je, da jih odkrije, če se skrivajo v koruzi, ki je še vedno zelo visoka. Poleg tega mora poskrbeti seveda za večjo varnost svojega vodnika.
Policisti so naju prijazno sprejeli in nama po krajšem pogovoru zaupali, da je bilo tisto jutro dokaj mirno. Za razliko od tokrat so bili pretekli dnevi bolj naporni. "Pomagajo nam policisti iz PP Črnomelj in PP Metlika, zato je nekoliko lažje. Prav tako izvajamo mešane patrulje s hrvaškimi policisti, ki pa jih je zelo malo. Naše delo je trenutno popolnoma podrejeno begunski problematiki. Še dobro, da domačini ne povzročajo večjih izgredov in lahko z njimi zelo dobro sodelujemo," nama povedo, medtem ko čakajo, da po skupino migrantov pride marica.
Ta jih nato odpelje do Obrežja, kjer potekata registracija in veliko papirologije. Običajno se postopek zavleče za nekaj ur. Ko zaključijo s postopki, begunce z avtobusom odpeljejo do azilnih domov v Ljubljani oziroma Logatcu.
Večina jih v Sloveniji ne ostane dolgo in se hitro odpravijo proti Avstriji in nato naprej proti severu. Zato se po izkušnjah policistov pred prijetjem niti ne upirajo več. Kljub temu so namestitvene kapacitete v Sloveniji te dni soočajo s prostorsko stisko. Posledično se manjše skupine migrantov zadržujejo v ostalih predelih mesta.
Policija je na novinarski konferenci poročala o porastu kriminala v Ljubljani in prebivalce pozvala, naj jih v takih primerih nemudoma obvestijo.
Minilo je približno dvajset minut in prve ter tudi zadnje skupine migrantov, ki smo jo ta dan srečali, ni bilo več. Besede policistov so se uresničile, saj je bil dan nenavadno miren. Za razliko od prejšnjič smo tokrat srečali več domačinov kot migrantov, ki so se z avtomobili peljali na delo.
Napotili smo se do vasi in pred gasilskim domom naleteli na parkirano mobilno policijsko postajo. Pred njo je stala policistka z neprebojnim jopičem in čakala, da se vrne njen partner. "Danes smo tu predvsem zaradi večjega občutka varnosti med domačini," omeni, ko pristopiva. Nasproti nje "svoje" ozemlje straži velik črni pes, ki po ukazu lastnice niti za milimeter ne zapusti dovoljenega ozemlja.
Pot smo nadaljevali do t. i. begunske poti, kot jo je nazadnje poimenovala domačinka. Tudi ta je bila prazna. Pred hišo nas je že od daleč pozdravila starejša domačinka, ki nas je prepoznala od zadnjič. Povprašali smo jo, kaka je situacija po približno mesecu. Naveličana vseh obljub politikov, nam je odgovorila: "Nič ni boljše, le policistov je več, posebej takrat, ko pričakujejo obisk ministrov in ostalih pomembnih gostov. Takrat je bil na licu mesta helikopter in celo konjenica. Kasneje je helikopter tu krožil le občasno, kar sicer povsem razumem. Predstavlja namreč velik strošek. Policisti pa težko nadzorujejo tako maso ljudi. Kako naj bo, če pa so vrata povsem odprta."
Spomnila je, da je minister Poklukar nazadnje obljubil veliko, a sogovornica obljubam težko verjame: "Naš župan je zaprosil, da v primeru, če se situacija ne izboljša, vlada ponovno uvede nadzor na meji. Bomo videli, kako bo."
Krenili smo naprej ob reki Sotli, kjer še vedno stoji žičnata ograja. Odpeljali smo se na hrvaško stran in na (razpadajoči) železniški postaji Sutla naleteli na identičen prizor. Hrvaški policist in policistka sta prijela številčnejšo skupino beguncev in čakala na njihov prevoz. Ko smo se jim približali, od njiju nismo bili deležni tako toplega sprejema kot od njihovih slovenskih kolegov. Dejala sta, da ne smeta dajati izjav in da za fotografiranje migrantov, čeprav so se nahajali na javni površini, potrebujemo dovoljenje.
Kasneje sta se malce omehčala in izdala, da čakajo na vlak, ki naj bi jih odpeljal v Zagreb, od koder so tudi prišli. Vlak naj bi v zadnjem času vozil zelo neredno, saj na progi potekajo vzdrževalna dela. Pri pogovoru se nam je pridružila starejša domačinka, ki je dogajanje spremljala in poleg skupine beguncev tiho čakala na vlak. Ob tem se prav nič ni pustila motiti, zaradi bele obleke pa je v tej pestri druščini precej izstopala. "Spomnila sem se, da vlak danes pride šele čez pol ure," je omenila policistki, višjega čina, ki je v nestrpnem pričakovanju vlaka stalno pogledovala na železniško progo.
Taka je redna praksa slovenskih policistov, domačini namreč trdijo, da v Slovenijo največ beguncev pride prav z vlakom iz Hrvaške.
dezurni@styria-media.si
Lepo, oni jih pričakajo 10m od meje, policisti jih pa z vozilom odpeljejo v Ljubljano, v neke prostore, kjer bodo naši gostje nekaj mesecev, dokler se uradniki ne odločijo kaj sedaj. Ko je bila ograja so se domačini in humanitarci… ...prikaži več razburjali do neba, češ živali trpijo. O.K. Jaz si pa želim da tem humanitarnim organizacijam ki škodujejo državljanom, odrečejo finančne prispevke.Ukinit društva ki so brez dodane vrednosti ! Ilegalci niso v krizi, doma imajo dovolj dela za postorit.
od kje mladim fantom nekaj deset tisoc evrov za to pot. v maroku?
Novinarji po 8 letih bi lahko vedli,d a to niso begunci ampak navadni ileglani migranti.