To, za kar smo pred 24 leti glasovali, je danes naš največji sovražnik
Ivo Milovanovič je tam do leta 2000 vsak poraz naše reprezentance opravičeval z mladostjo
in neizkušenostjo, ko so se začeli prvi uspehi, nastopi na največjih tekmovanjih, pa smo začeli razloge za kasnejše poraze iskati pri sebi. V vsakdanjem življenju jih pač ne znamo. Kriva je politika, ki je nekje daleč stran od nas in naših vsakdanjih problemov, sistem, Bruselj, tajkuni, vedno so krivci splošni, brez obraza. Ko tudi ta tolažba odpove, se vrnemo k mladosti države in nezrelosti njenih ljudi. Imeli smo visok vrednostni sistem, primerjali smo se pač z Balkanom, na katerem smo veljali za pridne, izobražene, poslušne vojake. Ko smo se morali začeti primerjati z
zahodom, pa se je perspektiva nekoliko spremenila, poslati smo tisto, kar smo dejansko bili – Balkanci; in smo še danes. Včasih prvi na vasi, po 24 letih pa zadnji v mestu.
Čas je torej, da za stanje, v katerem živimo, nehamo kriviti nekoga tretjega in si priznamo, da krivec ima obraz. Bentimo nad tistimi, ki si odrežejo kos javne pogače še zase, mi pa vsak dan, če ne drugega - razmišljamo kako bomo prišli skozi čim ceneje. Brez računa, z nižjo ceno
vrtca, kakorkoli, samo ne nad mizo. V 24 letih od plebiscita je to, za kar smo glasovali, postalo naš največji sovražnik. Državo skušamo pretentati, da lahko normalno živimo, ker nam ta samo jemlje in ničesar ne daje. Za ta občutek je seveda realna podlaga, kajti državo smo s pretiravanjem v smer individualnosti, kar je logična posledica petdesetletne kolektivnosti,
uničili, spravili na kolena. Zdravstveni sistem je v razsulu, šolski ne zaostaja veliko, da ne govorim o železnicah in cestah.
Naravnost smešno pa je, da smo si podarili državo, da bi odločali kako želimo živeti. A to pomeni, da je najprej treba na volitve, nato na ulice ali kakorkoli pač že spreminjati stvari na bolje. Dnevno. Vmes, ta moment smo v 24 letih že nekajkrat zamudili, pa se moramo začeti spraševati kaj
lahko še naredimo za to državo, da bodo imeli nekaj od nje vsaj naši otroci. Po 24 letih torej potrebujemo plebiscitarno odločitev kako naprej. Če se bomo odločili za ovce, prav, če ne, tudi prav, samo premaknimo se nekam, preden se začnemo pobijati na ulicah. Tja nas vodi ravno apatija, da je sistem pač kakršen je, da je 90 odstotkov dovolj, da tako ali tako vsi kradejo in da so vsega krivi drugi.
Ti vsi in ti drugi smo mi. Mi smo država in prav bi bilo, da po 24 letih končno dozorimo. Brez zunanjih, notranjih sovražnikov, skratka brez izgovorov. Vsak pri sebi in vsi skupaj, ali pa si preprosto priznajmo, da smo na plebiscitu s 95 odstotki glasov za, izgubili.
Ko se bo rešila ena velika zadeva, bodo začele padati maske.
Najlažje je klikat minuse, ko so možgani preplitki za še kaj argumentiranega dodat. :-) Tišina pa je drugače še naprej popolna.
Po tvojem kaj se potem zajeda v proračun ZDA in množice drugih klasičnih kapitalističnih držav, da imajo vsako leto slabše stanje financ in vedno večje zunanje dolgove? Morda pa so ZDA preveč komunistične, pa bi rabili novo verzijo kapitalizma ...… ...prikaži več oz. še bolje, da spet postane to, kar je nekoč dejansko bil ... sužnje lastništvo. V realnosti pa je tako, da je kapitalizem bolezen pohlepa in ob religiji vzrok skoraj vseh težav človeštva. Če bi kdo izumil cepivo in način razdelitve po celem planetu, s katerim bi ljudi ozdravili bolezni religije in pohlepa, bi živeli še najbliže temu, kar verniki pojmujejo kot raj.