Kralj tulipanov, "semper augustus", je svojo glavo nosil visoko, tako da so njegove že tako svetleče barve prišle še bolj do izraza: modrina spodnjega dela cvetov, je prehajala v belino, vrh cveta pa je izstopal v ognjenordeči barvi. V zgodnjem sedemnajstem letu so bili tulipani glavni statusni simbol Nizozemcev, pri čemer je še posebej prednjačil "semper augustus". Občasno je po celi Nizozemski krožil le za en ducat čebulic omenjenega tulipana. Vrednost ene čebulice je na začetku leta 1637 znašala 10 tisoč guldnov, za kar bi takrat dobili celo meščansko hišo v uglednejših četrteh Amsterdama.
Prvi meseci leta 1637 so bili vrhunec velike "tulipomanije", ki se je v zgodovino vpisala kot prvi eksemplarični špekulativni balon zgodovine kapitalizma oziroma ekonomije nasploh. Kakor so se cene tulipanov v nekaj mesecih pomnožile, tako so v le nekaj februarskih dneh 1637. leta strmoglavile proti ničli. Bil je to udarec, ki je "uničil tako pemiče, trgovce, obrtnike, mornarje in kot kmete", je zapisano v nekem poročilu.
Pot iz Azije na Nizozemsko
Niso bile delnice, nepremičnine ali plemenite kovine tiste, ki bi vzbudile pohlep
investitorjev v tedaj najbolj cvetoči evropski ekonomiji, pač pa rože. Zelo občutljiv objekt, ki je
zahteval veliko nege: za to, da se iz jeseni posajene čebulice na spomlad razvije čudovito cvetoča
rastlina, je potrebno toliko časa kot traja nosečnost pri človeku. A na drugi strani je
treba dodati, da so se tulipani svoje lastnike pogosto presenečali z raznobarvnimi
cvetovi, kar je bilo posledica delovanja listne uši, ki je prenašala takrat neznani virus.
Mogoče je buila ravno ta nepredvidljivost kriva za to, da so tulipani osvojili srca preciznih, kalvinistično navdahnjenih Nizozemcev. Iz visokih dolin osrednje Azije, kjer so rasli v naravi, so tulipani prek Osmanskega cesarstva zašli v Evropo. Največ zaslug za njihovo udomačitev na Nizozemskem naj bi imel humanist Carolus Clusius, ki je od leta 1593 poučeval na univerzi Leiden.
|
|
Tulipano so povzročili prvi pok špekulativnega balona. © EPA |
Prvi statusni simbol
Kot prvi statusni simbol Nizozemcev, ki so z veliko žlico zajemali koristi porajajočega se
kapitalizma, so tulipani hitro postali sopomenka za lahko prislužen denar. Hkrati pa so bili s
svojo obliko kot v posmeh tistim Nizozemcem z dna družbene letstvice, ki so se s 14-urnim delom
šest dni na teden komaj prebijali iz dneva v dan.
Zapis nekega trgovca
Nasprotno sta se trgovcem s tulipani cedila med in mleko. Organizatorji "tulipanskih" dražb
so služili kot za stavo. Zapis iz tistega obdobja je več kot zgovoren:
"Bil sem na več dražbah, s katerih sem prinesel več denarja, kot pa sem ga imel, ko sem šel v
gostilno. Pa četudi sem od jutra do večera pil vino in pivo, kadil tobak ter jedel pečene in kuhane
ribe, meso, piške, zajce in za piko na i še sladice."
Ljudje opuščali svoje poklice
Tudi zaradi takšnih poročil je čedalje več ljudi opuščalo svojo profesijo, novo zaposlitev
pa so poiskali v trgovini s tulipani ali pa so svoj denar kot naložbeniki zaupali tistim,
ki so ustvarjali nove podvrste tulipana. Tulipanski "bum" se je zdel enostavno večen: leta 1633 so
v mestu Hoorn prodali meščansko hišo za tri čebulice tulipana, čez tri leta pa je bila hiša vredna
le še eno čebulico. Pravzaprav so čebulice postale valuta, mnogi Nizozemci pa so se zadolževali, da
so lahko vlagali v čebulice.
Od prevar..
Prvi opozorilni znaki so se pojavili še med največjo evforijo and
tulipani. Ohranjeni dokumenti pričajo o prevarah. Mnogi trgovci so svojim strankam za drag
denar prodajali čebulice domnevno redkih vrst tulipana, ki pa so se ob razcvetu izkazale za povsem
običajne predstavnike omenjene rastline. Drugi pa so na trg pošiljali ponaradke
dragocenih vrst, kot je bila denimo Viceroy.
...do "tulipanskih" obveznic
Od leta 1635 naprej so špekulanti trgovali z derivati tulipanov, s papirji o delnem
lastništvu nad določeno čebulico in z neke vrste obveznicami (trgovec je pravkar vzcveteli tulipan
izkopal in ga posušil, tako da je kupec lahko videl, kaj mu bo izročeno čez eno leto).
Nazadnje se je trgovalo že s čebuliacmi, ki so bile še v zemlji. Na pridelovalnih površinah je bilo
čedalje več tablic, na katerih je pisalo, kdaj bo določena čebulica "zapadla" kupcu.
Prodajali čebulice, ki jih niso imeli
Eksplozija cen je povzročila, da so trgovci začeli (vnaprej) prodajati čebulice, ki jih sploh
še niso imeli, kupovali pa so jih kupci, ki jih sploh niso imeli namena posaditi v zemljo. Dogajalo
se je, da je določen tulipan tudi desetkrat dnevno zamenjal lastnika, ne da bi ti sploh imeli
vpogled v svojo "lastnino". "Vetrovna trgovina" so kronisti poimenovali to virtualno trgovino,
toda dokler je na trg pritekla vedno nov denar, ni bilo nobenega problema.
Potop se je začel z dražbo
Katastrofa se je pričela na prvi torek februarja leta 1637: Na neki gostilniški dražbi v
Haarlemu se ponujene čebulice niso prodale niti za izklicno ceno, zaradi česar je organizator te
moral spustiti. Novica o bornem izkupičku na dražbi se je kot veter razširila po državi. Nenadoma
je čedalje več lastnikov želelo čebulice prodati. Cene so strmoglavile. V roku nekaj
tednov za 95 odstotkov.
Epilog: posredovanje države
Kot v vseh kasnejših krizah je tudi takrat posredovala država. Mesta so organizirala
poravnalne komisije, ki so sklenile, da je treba vse odprte pogodbene obveznosti poravnati s
plačilom v višini 3,5 odstotka prvotno dogovorjene cene. Ta ukrep, ki je šel na račun
pridelovalcev, naj bi preprečil širjenje krize v ostale gospodarske sektorje.
Krog poteka krize, ki se začne z insiderji, poznavalci in ljubitelji določene dobrine, nadaljuje s pojavom ustreznega sektorja za proizvajanje virtualnega bogastva, špekualnti in sumljivi finančnimi proizvodi, konča pa se z intervencijo države kot odgovorom na zlom trga, je tako zaključen. Tako je bilo nekoč in tako je danes.
