Boj za preživetje, ne za privilegije

Politiki, študentski predstavniki, univerze, višje in srednje šole ter javnost. Vsi so si edini: fiktivni vpis je treba omejiti. Mitska rešitev že več let ostaja nikoli do konca realizirani eVŠ, enotna evidenca, ki v resnici ne bo spremenila nič bistvenega, saj ne bo vključila tistih dveh ravni vpisov, kjer je fiktivcev največ, torej višjih in srednjih šol. Zato se je treba vprašati, komu je v interesu, da te evidence ostajajo ločene. Poglejmo številke. Lanskega oktobra se je na zavod za zaposlovanje vpisalo 6.298 iskalcev prve zaposlitve. Tistih torej, ki so (večinoma) končali želeno stopnjo izobrazbe in niso kupovali statusov. Letos se v drugem vpisnem roku na višje šole ni uspelo vpisati skoraj šest tisoč mladim. Gotovo vsi niso fiktivci, večina pa je. Če jim torej ne bi bila na voljo še zadnja možnost za podaljšanje statusa, bi tudi ti pristali na zavodu. Kar pomeni, da bi se politiki spopadli ne zgolj z zoprnimi podvojenimi številkami brezposelnih mladih, ampak tudi z ljudmi, ki bi bili povsem odrezani od kakršnegakoli vira prihodkov. In verjetno jezni. Zelo jezni.

Rešitev, ki to ni. Vsakršno reševanje težav študentov in pretvarjanje, da je ljudem všeč, da pri 26 letih bivajo pri starših, delajo na napotnico in životarijo, namesto da bi živeli, je neokusno. Tudi če je kakšnemu posamezniku to dejansko všeč, se večina pri delodajalcih sooči z ultimatom: napotnica ali odpuščanje. Država zato zvišuje davke prekernega dela. A nobenega zagotovila ni, da s tem dejansko spodbuja zaposlovanje mladih. Bolj verjetno je, da jih le potiska še dlje, tokrat na črni trg.