Gospoda Janeza Novaka res ne poznam

S stalnim prebivališčem ni šale – kazni za nespoštovanje zakonodaje so visoke –, od njega pa je odvisna vrsta zadev, od tega, kam bo otrok hodil v vrtec, do tega, da se bo na njem oglasil rubežnik, če se vam je v življenju zalomilo. Stalno prebivališče je več kot le naslov, na katerega prihaja vaša pošta; pomembno je za številne situacije, v katerih se znajdemo v življenju, in to kažejo tudi številna vprašanja, ki se v zvezi z njim pojavljajo na spletnih forumih.

Število postopkov se veča. Pobudnik za začetek postopka ugotavljanja stalnega prebivališča je lahko kdorkoli, med njimi je največ izvršiteljev zavarovalnic, bank, sodišč in lokalnih skupnosti; verjetno bi tudi iz tega lahko sklepali, da je vzrok za naraščanje števila teh postopkov tudi kriza. Sama sem že pričala v različnih postopkih – na sodišču, pred časom tudi na upravni enoti. Ko sem na vabilu prebrala, da moram pričati v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča Janeza Novaka (ime je seveda izmišljeno), sem se najprej vprašala, kdo je sploh to, tega gospoda vendar ne poznam. Na enem od poštnih nabiralnikov našega bloka sem nato dejansko našla s flomastrom napisano ime, ki sem ga iskala. Na nabiralniku piše, da je Janez moj sosed, ali dejansko živi nekaj nadstropij nad menoj, pa se mi niti malo ne sanja. Na upravno enoto sem vseeno morala priti osebno – uradnici sem zapravljala čas, ona pa mojega, a važno je bilo le, da je bil postopek z menoj formalno opravljen. Ampak menda drugače ne gre.

Komentar se nanaša na članek Ko mora sosed ovajati soseda.