Ko vlogo naročnika gradbenih del in prenove stanovanja odigraš sam, si vedno postavljen pred izbiro. Plačati, ko delavci z orodjem vstopijo ali ko iz njega izstopijo? Gradbinci, ki so pred nekaj meseci začeli prenavljati moje stanovanje, so nekaj tisoč evrov – s predračunom zahtevano plačilo – prejeli šele, ko so vgrajevali zadnje naročeno novo okno. Za marsikoga morda resda vzvišeno ali pikolovsko obnašanje, a ne predstavljam si, da bi še sredi mrzle jeseni sedela v sobi brez oken, medtem pa bi gradbinci z mojim denarjem dopustovali nekje v toplih krajih.
Kolikokrat. Kljub vsemu pa sem šla gradbincem znova na led tudi jaz. Tem istim preurejevalcem svojega doma sem, predvsem zaradi pozitivnih izkušenj s prvim delom obnove, za menjavo notranjih vrat plačala vnaprej. Na ta vrata zdaj čakam že osmi teden. In to čeprav me je znanec odvetnik opozoril, da na sodišču vedno šteje le pisni dokaz in mi zabičal, naj ne plačujem vnaprej.
Še najmanj en teden bom tako v gradbincem podrejenem položaju: tako, kot večina potrošnikov, ki pristajajo na plačilo vnaprej, ki ga gradbinci skoraj vedno zahtevajo. Delno to razumem, tudi oni si ne morejo privoščiti, da si naročnik premisli in po meri narejene kuhinje noče več.
Vendar pa se moramo zavedati, da je morda laže poiskati mojstra, ki mu vsega ne bo treba plačati vnaprej, kot pa denar pozneje prek sodišča izterjati nazaj.
