Težko je razumeti, da politike zanima preteklost bolj kot njena prihodnost – mladi, ki smo za brezupno stanje tako ali drugače krivi sami.
No, za svojo apatijo smo si mladi krivi sami. A ko se v javnosti ali na političnem parketu pojavi kdo mlajši od trideset, je slišati, kaj pa ta ve. Mlajši nam že ne bodo solili pameti. Ko želimo pravic, smo nehvaležneži in ne poznamo medgeneracijske solidarnosti. Ampak iskreno težko je gojiti medgeneracijsko solidarnost, ko povprečna pokojnina znaša le nekaj sto evrov manj kot plača mladih, ki delamo prek pogodb, brez zavarovanja, dopusta in bolniških za 500 ali 600 evrov na mesec. Ko starejši redno zaposleni sodelavci enako delo opravljajo za nekajkrat višjo plačo. Težko je razumeti tudi, da pri pogajanjih za vstop v vlado zares štejejo le penzije in davki – no, ja pa tudi socialna kapica –, mladi pa smo le eden izmed vmesnih projektov, ki traja naslednji dve leti ali pa do zamenjave vlade. Težko je razumeti, da je v tej državi bolj pomembna njena zgodovina kot pa kaj bo z njeno prihodnostjo, njenimi mladimi. A verjetno je to jasen znak, da si bomo morali sami zagotoviti, da naša izobrazba ne bo napačna ter da bomo imeli službe in stanovanja. Tukaj ali pa tam, kjer vsega ne bomo krivi sami.
Mladi smo krivi samo do te mere, da smo lahkoverni.
e, kolegica tukaj pa te podpiram. ŽIVELI RJAVEC IN NJEGOVI PENZJONISTI UP DRŽAVE IN PRIHODNOSTI!!!!