"Nikoli več na skok v morje v Portorož"

Anže Petkovšek

Ker sem gospa z izkušnjo, na poti iz Portoroža  nisem nejevoljno mrmrala, pač pa se, zadovoljna s skokom v morje v lastni režiji, spraševala, kako je možno, da tako edinstvena prireditev postane katastrofa, po kateri smo lahko zelo veseli, da se komu ni zgodilo kaj hujšega.

Pred tremi leti sem tudi sama, skupaj še s kakimi 300 ljudmi, v morje skočila s pomola na portoroški plaži. Seveda človek ne računa, da bo ob takem podvigu dobil tudi hude poškodbe. Rane zaradi ostrih školjk na izhodnih stopnicah, kjer so se drenjali ljudje, ki so sicer prostovoljno skočili v ledeno morje, vendar pa želeli tudi čim prej zlesti iz njega - pri tem pa starejšim ni pomagal nihče, so bile kar konkretne, zato sem jih šla pokazat zdravstvenemu osebju na prizorišču. Kmalu sem ugotovila, da moje praske niso nič proti tistim, ki sem jih videla v prostoru za prvo pomoč, kjer so se ukvarjali z resnimi urezninami, ki so postale trajni spomin na novoletni skok v morje. 

Predstavnik organizatorja mi je kasneje zagotovil, da se bodo naslednjič tem poškodbam izognili in cilj novoletnega plavanja postavili na obalo, ker je mivka. Vendar se to ni zgodilo niti naslednje, niti letošnje leto. Še več, na pomolu, ki se je ugreznil pod težo gledalcev, ki tam niso imeli kaj iskati, je malo manjkalo, da bi se zgodila nesreča, ki bi lahko terjala tudi življenje. Zaradi gneče na pomolu pa je bila pretočnost na stopnicah iz vode, še slabša (in nevarnejša). Klub tej napaki organizator dogodka ni prekinil.

Na prireditev Novoletni skok v morje se je potrebno prijaviti in plačati, organizator pa udeležencem ponudi tudi toplo okrepčilo. In to kakršno koli. Tri leta nazaj smo dobili instant juho naravnost iz Kitajske. Gre za tisto plastiko s pripravkom iz morja e-jev in rezanci, ki so jih polili z vrelo vodo. Zaman sem se ozirala po stojnici, na kateri bi tisti dan v Portorožu plavalcem ponudili kakšno domačo juho ali kakšno drugo slovensko (še bolje primorsko) zimsko specialiteto. Nekje sem prebrala, da se je menda organizator letos popravil in je udeležencem ponudil toplo vodo z okusom vina.

Zaradi lepega, sončnega vremena je bilo zanimanje za prireditev izjemno. Dokaz za to so bili tudi prometni zastoji, ki so se začeli že pred Koprom in zaradi katerih je na prireditev zamudila tudi animatorka, zadolžena za ogrevanje. Na kraj dogodka je prispela ravno v času, ko se je množica že podala v morje, pred tem pa pol ure zmrzovala v kopalkah, ker pač ni bilo rezervnega načrta oziroma človeka, ki bi v roke vzel mikrofon in ljudem v kopalkah narekoval nekaj vaj za ogrevanje, ki je res potrebno.

Še dobro, da so bili udeleženci že tako ali tako ogreti, vsaj tisti, ki so prišli z avtomobilom. Najti parkirišče je bila v nedeljo misija nemogoče, še dodatno pa je pogrelo dejstvo, da na sicer plačljivih parkiriščih nikjer ni bilo nikogar, ki bi voznike usmerjal ali jih vsaj informiral, da je parkirišče (večina jih ima samo en vhod in en izhod) že popolnoma zasedeno.

No, tovrstnemu ogrevanju se nisem izognila niti jaz, sicer pa je skok v morje v lastni režiji potekal gladko. Ker so bile letos z mano ženske z izkušnjo, smo imele tudi juhico, v termovki. Na kavo smo šli v lokal, potrebno je bilo pohiteti, ne le zato, ker so sončni žarki izgubljali moč in ne le zato, ker je svoj prostor za mizo iskalo še nekaj tisoč ljudi, pač pa zato, ker so lokale, na dan edinstvenega dogodka, ko je bil Portorož mravljišče turistov, začeli zapirati. Ujeli smo kavico, ampak, ker sem gospa z izkušnjo, si jo naslednje leto za vsak skučaj prinesem s sabo.

sergeja.hadner@zurnal24.si