Otroške igre z vžigalicami

Od Zorana Jankovića zagotovo ne moremo pričakovati, da bo snedel besedo in umaknil svojo kandidaturo za predsednika stranke. Če bi to nameraval, bi to lahko naredil kadarkoli od svoje prve zahteve za kongres Pozitivne Slovenije lani poleti. Vsi drugi parametri v političnem prostoru so enaki. A to bi bila zanj osebna predaja, in če javnost o Jankoviću kaj ve, ve to, da se ne preda. Že sprijaznjenje z zamrznitvijo funkcije predsednika stranke in umik iz njenega aktivnega vodenja sta bila zanj zadostna žrtev.


Konec vlade. Janković nima težav s tem, da bi bil nekdo predsednik stranke in župan glavnega mesta, nekdo drug pa predsednica vlade. Če se bo v prah sesula še ena vlada, bodo glede na perspektivo iz mestne hiše krivi tisti, ki sedijo v sobanah na drugem bregu Ljubljanice. Vprašanje torej ni, kdo moti Jankovića, ampak koga moti Janković. Še do predvčerajšnjim je bil odgovor: čisto vse. Opozicijo, koalicijo in predsednico vlade. Alenka Bratušek se je ob tem očitno počutila dovolj močno, da na dvoboj na odprti sceni izzove župana najlepšega mesta na svetu. A po včerajšnjem dnevu in ob morebitni zmagi Jankovića na kongresu prihodnji petek bodo morali zaradi njegovih potez odločitve sprejemati vsi, samo on ne. Zato bodo morali – meni Janković – prevzeti tudi odgovornost za morebiten konec vlade in predčasne volitve. Čeprav je pomagal postaviti grmado, na kateri bo gorela vlada, pa mu nanjo ne bo treba vreči prve vžigalice.