Politizacija policije je legalna, toda ...

Saša Despot

Precej drugače je, oziroma bi vsaj moralo biti, v profesionalnih okoljih - še posebej na ravni visoke politike, kjer imajo politiki možnost, da preden ustrelijo kakšnega kozla, natančno preverijo, ali njihove izjave pravno, politično in etično sploh držijo vodo.

Zadnje čase se v političnih in tudi strokovnih krogih veliko govori o politizaciji. Vroča tema je predvsem politizacija policije. Zdaj že nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar je namreč zaradi suma, da se ta dogaja prav v njenem resorju nedavno precej demonstrativno odstopila s svojega položaja.

Dogodek je upravičeno zbudil precej pozornosti medijev in tudi negodovanja med državljani, kar ne preseneča, saj imamo v Sloveniji že tradicionalno močne alergije na politike, ki želijo, da stroka pleše po njihovih taktih.

Še posebej pa smo občutljivi, če se politika vtakne v policijo, ki lahko – v primeru, če dopusti, da v njej prevladajo politični interesi – izgubi svoj ugled, kot bi mignil. Natanko to se je tudi  zgodilo v obdobju Janševega političnega prevzemanja policije. Zaupanje javnosti v policijo je dobesedno strmoglavilo. Če se policija “naključno” izmika preiskavam nekaterih kaznivih dejanj, za katere so osumljeni razno razni težkokategorniki, postane očitno, da se je vanjo priplazila politika. To pa ni dobro niti za policijo, niti za državljane in še manj za aktualne oblastnike. Še huje pa je, če se policija obrne proti svojemu ljudstvu.

Odhajajoča ministrica je domnevne politične pritiske prijavila tudi javnemu tožilstvu in protikorupcijski komisiji (KPK) in z obtožbami o politizaciji policije krepko pritisnila tudi na vlado dr. Roberta Goloba.

Ker gre pri politizaciji za pojav, ki ima v Sloveniji zaradi grenkih izkušenj iz preteklosti še posebej moteč prizvok, je zato pomembno, da pojem »politizacije« nekoliko bolj filigrantsko obdelamo.

Kaj torej pomeni »politizacija« policije? Oziroma, ali, kdaj in koliko se lahko politika sploh vtika v delo policije?  

Dominika Švarc Pipan vs. Tatjana Bobnar

Glede očitkov gospe Bobnarjeve o politizaciji v policiji se je nedavno oglasila ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, ki je med drugim izjavila, da policija po ustavnopravnem položaju ni neodvisen in samostojen državni organ, kot je to na primer državno tožilstvo. Omenila je tudi, da policija nima zakonsko vzpostavljene popolne samostojnosti ali avtonomije delovanja v razmerju do vsakokratne politične oblasti, temveč je ta omejena predvsem na operativno samostojnost.

Prav tako je izrekla, da policija v skladu z relevantno zakonodajo enostavno nima vzpostavljene kadrovske neodvisnosti od vsakokratnih nosilcev politične oblasti oziroma od vsakokratne vlade.

Švarc Pipanova se je opredelila tudi glede poročila v. d. generalnega direktorja policije Boštjana Lindava in ocenila, da iz njega ne izhajajo nikakršni politični pritiski na operativno delovanje policije ali pritiski na avtonomijo in samostojnost policije.

Kaj lahko razberemo iz izjav pravosodne ministrice? Gospa Švarc Pipan meni predvsem to, da policija po ustavnem in zakonskem položaju nima zagotovljene popolne samostojnosti in avtonomije v razmerju do vsakokratne politične oblasti, ampak je ta samostojnost omejena le na njeno operativno delovanje, nikakor pa ne na kadrovsko avtonomijo.

Meni tudi, da iz poročila v.d. generalnega direktorja izhaja, da ta operativna samostojnost ni bila ogrožena, kakor tudi ne, da bi bili izvedeni kakšni pritiski na njeno avtonomnost in samostojnost, pri čemer je očitno imela v mislih zgolj »operativno avtonomnost in samostojnost«, nikakor pa ne tudi njene kadrovske samostojnosti.

A contrario lahko iz tega potegnemo sklep, da je ministrica prepričana, da lahko politika na delovanje policije vpliva, če že ne ad rem, pa vsaj ad personam - torej z imenovanjem njej všečnih kadrov. To je tudi podkrepila z navedbo, da relevantna zakonodaja pristojnosti za imenovanje generalnega direktorja policije izrecno podeljuje političnim organom.

Kaj so to nedopustni politični pritiski?  

Ima torej prav ministrica za notranje zadeve v odhajanju, ki  se zavzema za ničelno toleranco glede vmešavanja politike v policijo, ali pa ima prav pravosodna ministrica, ki trdi, da se lahko politika »omejeno« vtika v policijo? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kaj konkretno je imela nekdanja ministrica za notranje zadeve v mislih, ko je govorila o nedopustnih političnih pritiskih. Še natančneje: kakšna je po njenem mnenju definicija teh nedopustnih političnih pritiskov?

Iz nekaterih izjav gospe Bobnarjeve lahko razberemo, da je zanjo nedopusten političen pritisk med drugim tudi to, da želi politika vplivati na same izvajalce policijskih nalog in ne le na izvajanje policijskih nalog. Politizacija policije po njenem mnenju pomeni že to, da želi politika v policijske vrste imenovati svoje ljudi, četudi se kasneje (vsaj na prvi pogled ne) ne bo več vmešavala v njihovo delo.  

Zakon o organiziranosti in delu v policiji je tisti, ki določa razmerja med vlado, ministrom za notranje zadeve in generalnim direktorjem policije. In kaj pravi? Pravi, da generalnega direktorja policije imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra in, da je taisti generalni direktor policije za svoje delo in delo policije odgovoren ministru.

Generalni direktor policije ima torej dve (močni) povezavi s politiko: politika (vlada) ga imenuje, za svoje delo in za delo policije pa znova odgovarja politiki (ministru za notranje zadeve). Če bi zagovarjali tezo, da se politika nikakor ne sme vmešavati v kadrovanje v policiji, bi morali dokazati, da besedilo “vlada imenuje generalnega direktorja policije” pomeni, da mora biti to imenovanje strogo strokovno in izrazito apolitično. A bi se pri tem vprašali, zakaj pa smo sploh vpletli vlado v to imenovanje? Če bi si želeli izrazito apolitičnega generalnega direktorja policije, bi morali pri njegovem ustoličenju “odstraniti” tako vlado, kot tudi ministra za notranje zadeve, oziroma jima zabičati, da se pri teh postopkih delajo, kot da nimajo nič s svojimi političnimi prepričanji. To pa bi bilo zelo naivno.   

Če si (ideološko) še tako želimo, da bi policijo čim bolj zaščitili pred političnimi vplivi (sam bi bil glede tega v prvih bojnih vrstah), tega torej ne smemo početi z različnimi pravnimi improvizacijami, ampak moramo ustrezno spremeniti pravno podlago in vzpostaviti mehanizme, ki bodo jasno in nedvoumno prepovedali prav vsa politična kadrovanja v ta organ.

Zato tu nekdanja ministrica nima prav. Ne moremo se pretvarjati, da vlada nima nobene besede pri kadovskih potezah - denimo imenovanju generalnega direktorja policije. Tako imenovanje (ali neimenovanje) je namreč njeno zakonsko upravičenje.      

Če torej postavimo tezo, da politizacija policije pomeni to, da se vlada ne bo odrekla svoji  pravici, da vpliva na to, koga bo imenovala oziroma ne bo imenovala na mesto njenega glavnega šefa, lahko zaključimo, da ta obstaja in, da je (ta hip) povsem legalna.        

Ima pa Bobnarjeva seveda še kako prav v demokratičnem in tudi v moralnem smislu. Ni treba biti ravno Einstein, da sešteješ ena plus ena in izračunaš, kako bo imenovanje ambicioznega, politiki všečnega generalnega direktorja policije vplivalo na “operativno” delo policije. Ta bo lahko denimo diplomatsko namignil podrejenemu naj določenega oblastem ljubega pomembneža, ki je osumljen kaznivega dejanja obravnava “zelo previdno”, ali pa “nekoliko kasneje”. Načinov, kako na “fini” način vplivati na operativno delovanje policije, tako, da tak vpliv še ne zapade v polje nezakonitosti, je namreč nešteto v Sloveniji smo to videli že (pre)pogosto .    

Ljudstvo se na zadeve morda ne spozna, ni pa neumno, saj je začutilo, da se Bobnarjeva zavzema za vrnitev policije stroki in ljudem, vlada dr. Roberta Goloba pa za ohranitev močnega vpliva politike v njej. V eni izmed javnomnenjskih anket je dalo v velikem odstotku prav odhajajoči ministrici.

In Golobovi vladi podelila prvo veliko črno piko. Premier, ki se je na položaj zavihtel z močno“antijanša” propagando, bo moral krepko premisliti, kako popraviti slab vtis, da ne bo zapravil ogromnega političnega kapitala, ki si ga je pridobil s svojimi izrazito ljudstvu všečnimi predvolilnimi obljubami.     

Mag. Boštjan J. Turk

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.