Žalostno je, da je uspeh v prebijanju skozi birokratske zanke odvisen od dobrega dneva birokratov.
Prvi odziv je klasičen: pozanimajte se v kakšni drugi instituciji. Pohlevni uporabnik se seveda sprehodi na drugi konec mesta in poskuša ujeti pogosto izjemno kratek odpiralni čas. Tam mu povedo, da zanj niso pristojni. Naj gre raje na izhodiščno mesto. Kjer mu spet povedo, tokrat verjetno že v povišanem tonu, naj gre drugam. In pika. Uporabnik (odvisno, koliko vmesnih postaj je prehodil) praviloma na tej točki zahteva nadrejenega, kar birokrat za okencem sprejme kot osebni napad. Praviloma postane rahlo zoprn. In pripomni kakšno na račun: zakaj mi solite pamet, saj ste vi tisti brez službe, bivališča, prihodkov, znanja in tako dalje. Takšna situacija zagotovo ne velja za vse. A žalostno je, da je uspeh v prebijanju skozi birokratske zanke pogosto odvisen od dobrega dneva birokratov. Sistem socialne države bi moral biti urejen tako, da bi ljudem pomagal, ne pa jim življenja oteževal.
Tisti na drugi strani okenca pa bi se morali zavedati, da ljudje, ki potrebujejo pomoč birokratskega sistema, niso sovražniki, temveč sotrpini. Pravila, ki gradijo prepreke med ljudmi, pa pišejo tisti v oddaljenih palačah, pri čemer računajo, da bodo ljudje nasedli na umetne delitve, ki jih ustvarjajo.