Mehanizma, ki bi pri porabi denarja za reprezentanco preprečeval zlorabe, ni.
Nadzor. Pravzaprav je odsotnost nadzora tista, ki je problematična. Na papirju sicer velja, da javnim uslužbencem pod prste gledata urad za nadzor proračuna in računsko sodišče. Kako pa je v praksi? Bo kdo vedel, če šef predstavništva pri OZN požegna kosilo svojim uslužbencem v kateri od elitnih restavraciji na Manhattnu, račun za zapitek pa nato vključi v stroške reprezentance? Predsednik računskega sodišča poudarja, da je treba stremeti k logičnosti porabe. A to pač ni dovolj. Pri 160 tisoč ljudeh (toliko je vseh javnih uslužbencev) se bo sistem brez jasnih pravil in sankcij prej ali slej izrodil.
Spomnite se denimo nepravilnosti na uradu predsednika republike, kjer je računsko sodišče v reviziji odkrilo, da je sedem uslužbenk na račun davkoplačevalcev neupravičeno kupilo za skoraj osem tisoč evrov oblačil. Ta izdatek sicer ni povezan s stroški za reprezentanco, pa vendar kaže na to, da država ravna z denarjem kot svinja z mehom ter da je tako početje simptomatično in vpito v vse pore javne uprave.
Komentar se navezuje na članek Milijoni za kosila in darila.
V članku je zaznati tipično slovensko zavist.Vendarle predstavljajo našo državo, naj bodo tudi ustrezno oblečeni.Ali medijske hiše nič ne poskrbijo za izgled novinarjev?