Na mojo kolumno, zakaj nisem šel na sindikalne proteste, se je odzval bralec, me obtožil, da mi ni nič jasno in mi pridigal o vlogi socialne države. Um naj bi mi zameglilo med drugim tudi to, da imam gotovo telefon z največjim zaslonom. V resnici imam nekaj let staro službeno nokio E72, telefon s tipkovnico in brez zaslona na dotik. Borec za revne in nemočne mi je sporočilo poslal z ipada, tablice, ki stane od 500 do 800 evrov. Pa sploh ne mislim, da je eden izmed tistih, ki so si ipad kupili za en evro, zdaj pa ga odplačuje na obroke in pričakuje, da bo za položnice dala država.
Želja. Ko smo enkrat prepričani, da nekaj potrebujemo, je le še stvar izračuna, ali bomo to kupili z enkratnim zneskom ali bomo morali vzeli posojilo. Pri stanovanju nam zgornjo mejo postavi banka, pri manj vrednih stvareh si jo moramo sami. Ključen za razumevanje potrošništva je odgovor na vprašanje, zakaj potrošniki hočemo imeti nesramno drage najnovejše igračke. Prepričani smo namreč, da nujno potrebujemo stvari, ki jih res ne potrebujemo. Menda petina slovenskih kupcev iphonov sploh ne uporablja prenosa podatkov.
Ne slepim se, da ogromno ljudi ne živi v veliki materialni stiski in da nimajo za položnice, za hrano, za najosnovnejše. Ampak da bomo jasneje videli resnične probleme, naj za začetek nehajo jamrati vsaj tisti, ki imajo več kot 500 evrov vredne telefone, več kot 20 tisoč evrov vredne avte in več kot 30 tisoč evrov vredne nepremičnine.
