Študijska praksa je sestavni del študija, zato je razumljivo, da mora biti strošek tistega, ki ga ponuja. Glede na to, da so študenti menda večinoma pregovorno nesposobni, da jih ni mogoče uporabiti za nobeno delo in jih je res treba naučiti prav vse, je razumljivo, da morajo biti učitelji – v bolnišnici so to pač zdravniki in sestre – za to plačani. Vendar pa je nadvse nenavadno, da za prakso zdravnikov deloma plačuje zavod za zdravstveno zavarovanje, za medicinske sestre fakulteta, za novinarje pa nihče.
Obvezna študijska praksa je del programa, ki ga študentom obljubijo fakultete, zato bi morale imeti zagotovljen denar za njeno izvajanje. Tiste fakultete, ki izvajajo programe, kjer je polovica vseh ur praktična, na to finančno postavko zagotovo računajo. Kaj pa tiste, ki predvidevajo le 300 ur prakse? Te zaenkrat (še) igrajo na karto solidarnosti, skupnega dobrega in obojestranske koristi. Nekatere celo tako dobro, da svojim študentom za prakso izposlujejo celo honorar.
Plačilo. Zanimivo pa je, da študenti za prakso v večini zdravstvenih zavodov pa tudi kje drugje ne dobivajo nikakršnega povračila stroškov ali nagrade za opravljeno delo. Čeprav naj bi vsako delo štelo, to pač ne, niti za prevoz in malico ne. Morda je res idealistično pričakovati, da bodo "nesposobni" študenti plačani, da jih učijo. Ampak menda so številni očitno dovolj sposobni, da lahko popoldne celo v isti ustanovi prek študentskega servisa opravljajo enako delo. Tokrat za plačilo.
