Namesto zgodbe iz knjige v službi z enim očesom spremljam resnično zgodbo. O izgubljenem sinu kardinala Rodeta – ali bolje, sinovem izgubljenem očetu. Ko je Rode zanikal očetovstvo in dejal, da lahko test opravi "kadarkoli in kjerkoli", sem še isto sekundo siknila – pa ga daj kar jutri, da opravimo s tem!
Ob svojem prvem odzivu me je Rode tako bolj spominjal na kakega Desusovega Ivana Simčiča, SDS-ovega Branka Mariniča ali Boruta Ambrožiča iz Pozitivne Slovenije. Trije zimzeleni primeri afer, ko je goljufija politikov povsem dokazljiva ali celo dokazana. Oni pa, tudi ko nekaterim prav nihče ne verjame več in se njihova barka nedvomno potaplja, kot da plovejo na kosu razbitin in do zadnjega vzklikajo "nedolžen sem!". A Rode se tam ni ustavil. Postal je gospod de Winter, test očetovstva želi opraviti, še več – menda je k temu že pozval tudi domnevnega sina Petra S. Kapo dol.
Toda tukaj se de Winterjeva zgodba še ne konča. In verjetno se ne bo niti Rodetova. Bo Peter S. prišel v Slovenijo na test? Bo Peter S. želel test opraviti kje drugje? Ga bo sploh želel opraviti ali se nenadoma ne bo več odzival na sporočila odvetnikov in novinarjev? In zakaj je odvetnica morala mimogrede pristaviti, da verjame "v neodvisnost inštituta za sodno medicino"? Tudi jaz ne bom verjela, dokler ne vidim. Zato naj se tako Rode kot Peter S. zmigata. Na koncu pa naj spomnim: Rebecca se za gospoda de Winterja dobro izteče.
