Na čelu gangsterjev je bila košarkarica Celja

Življenjska zgodba Beograjčanke Olivere Ćirković, ki je pred dobrima dvema tednoma, 3. septembra, dopolnila 54 let,  je resnično tako razburljiva, da je težko verjeti, da ni izmišljena. Vendar ni, razkrila nam jo je v dolgem online pogovoru.

V kriminal jo je potegnil mož

"Leta 1995 sem v Atenah, kjer sem takrat igrala, spoznala bodočega moža. Bil je nasprotje vseh drugih moških do tedaj, sploh športnikov, dolgolas, šarmanten, igral je kitaro, no ja, pa bil ženskar in kriminalec. A slednje me ni motilo, v Srbiji so bili v tistem času kriminalci spoštovani, prave face, vse kar si se dogovoril z njimi, je držalo," nam je povedala Ćirkovićeva. "Po drugi strani sem s pošteno zasluženim denarjem zgradila štiristanovanjsko hišo in investirala v medicinski center neke zdravnice. Vložek se mi ni nikoli povrnil, pri postavljanju hiše pa sem se srečevala s korumpirano birokracijo. Veliko je bilo pokvarjenosti, tudi med politiki, šlo mi je prav na bruhanje."

Olivera je ugotovila, da njen mož, od katerega se je kmalu ločila, ima pa z njim sina, preprodaja ukradeno robo. "Odkupovati sem jo začela tudi sama, hodila v Švico, Italijo, Nemčijo, in v Beogradu odprla takoimenovani showroom. Tja je hodila elita, športniki, estradniki, politiki. V enem dnevu sem s krznom zaslužila celo 30.000 nemških mark."

Organizirala svojo ekipo

Toda to je bil, nadaljuje, "lajt", lahki kriminal, od katerega je prešla na težjega. Sama je začela iskati zlatarne, urarne, ki jih je nato oropala njena ekipa. Tudi to si je zbrala sama in zanjo kupila stanovanja, da se je imela kje skriti. Večinoma so delovali v Grčiji, nakradeno zlatnino, dragocene ure, krznene plašče v vrednosti na milijone evrov, pa prodajali večinoma v Beogradu, "kjer je veliko denarja. Sploh pa se robe ne preprodaja v državi, kjer jo ukradeš".

Njeno tolpo so policisti povezali z zloglasno skupino Pink Panter, ki ropa dragocenosti po celi Evropi, pa nas je presenetila z izjavo, da ta v resnici sploh ne obstaja! "Pink Panterje si je izmislila policija, da bi ustvarila vtis o veliki kriminalni organizaciji in bi roparje lahko obsodili na strožje kazni, pet ali deset let zapora namesto dveh. V resnici je obstajalo več takšnih ekip, kot je bila moja, in smo se med sabo poznali, ali vsaj slišali en za drugega. Obstaja pa podoben način ropanja, ki ni sofisticiran. Na začetku smo se z avtomobilom zaleteli v izložbo lokala, potem pa so zlatarji začeli umikati dragocenosti, in smo se lotili drugačnega načina. Fantje, oblečeni v črno in s fantomkami na glavah, so s sekirami razbijali vitrine. Videti so bili nevarni, čeprav so morda grozili z lažnimi pištolami, zaradi stekla, ki je letelo povsod, pa so se uslužbenci ustrašili in stisnili v kot. Nikdar nismo prelivali krvi, nihče ni bil ranjen."

Kot je dodala, v njeni tolpi ni bilo nobenega Slovenca, so pa enega omenjali v zvezi z njenim bivšim možem, ki je trenutno v zaporu: "Imena ne bom povedala."

Pobeg iz zapora

Ćirkovićevo so prvič ujeli leta 2006 v Grčiji, po ropu draguljarne. Dvojica, ki je izpeljala podvig, je pobegnila, njo in njenega prijatelja pa so ustavili med rutinsko kontrolo in v avtu našli pajser. V zaporu je bila skoraj tri leta, nato je štiri leta spet organizirala rope: "Lotili bi se lahko katerega koli lokala na svetu."

Leta 2012 je spet pristala za rešetkami, a je iz temeljito zastraženega zapora Korydallos po štirih mesecih pobegnila. Arhondisi, Ženska zmaj, kot so ji v Grčiji nadeli vzdevek mediji, pri katerih je bila zelo popularna, ni v arestu napisala le prvega dela avtobiografije Jaz, Pink Panter, ampak odkrila še eno strast, slikanje. Pri tem se je tako izkazala, da je dobila nalogo – poslikati direktorjevo pisarno, ki je bila povsem blizu glavnega vhoda. "Pravzaprav sem porisala celoten zapor, kot Michelangelo Sikstinsko kapelo," se je nasmehnila Olivera. S pomagačem je iz zapora odkorakala prav iz direktorjevega urada, pazniki jima sploh niso namenili pozornosti.

Sekiri v rezervnem kolesu

Izpustili so jo avgusta 2017: "Nisem se mislila odpovedati kriminalu, je pa bila moja ekipa zdesetkana, eden je bil poškodovan, dobil je metek, dva sta bila v zaporu, ostala sta samo še dva ali trije. Kljub temu sem hotela izpeljati večji posel v Turčiji, ki se ji srbski kriminalci sicer izogibajo zaradi strogih policistov in sodišč."

Mojstru je dala izdelati dve sekiri, "te morajo biti ostre kot britvica, da razbijejo vitrine", ju skupaj z dvema pištolama skrila v rezervno kolo, in se odpeljala proti Turčiji. "Toda na meji so me poslali na skener. Takrat sem se prestrašila, če bi Turki odkrili sekiri in pištoli, bi me obsodili zaradi terorizma. Nekako mi je uspelo pravočasno izvleči rezervno kolo in ga odložiti na parkirišču, po zame uspešnem skeniranju sem ga spet  naložila."

Toda iz načrtovanega ropa nazadnje ni bilo nič, nam je razložila Ćirkovićeva: "Eden v ekipi je dobil drisko, drugima dvema je tudi nekaj manjkalo, in sprevidela sem, da ne morejo okrasti niti trafike, kaj šele, da bi odnesli rolekse. Poslala sem jih nazaj v Srbijo, skrila orožje in se vrnila še sama. Leta 2018 sem končala s kriminalom."

Ponosna na sina

V razgovoru je Olivera večkrat izpostavila sina Nikolo, na katerega je zelo ponosna, in se tudi zaveda, da mu zaradi njenega načina življenja ni bilo lahko: "Ni mi jasno, kako lahko iz trnja zraste tak diamant. Dobil je štipendijo v ZDA in tudi igral košarko, eno leto v Turčiji. Nikoli ni zašel v kriminal. Zdaj, ko je starejši, prav pazi name, včasih se jaz počutim, kot da sem njegova hčerka."

In kaj Ćirkovićeva počne zdaj, ko se je iztrgala podzemlju? "S pisanjem sem zaključila. Avtobiografija se dobro prodaja, pokupili so 100.000 izvodov prve knjige. Prihodnje leto bodo začeli v koprodukciji snemati serijo, glavni akter je Dragan Bjelogrlić. Načrtujejo štiri sezone. V domovini, Črni Gori, Severni Makedoniji in na Hrvaškem sem postala 'brand', znamka, in poslej bom delala na njej. Nemški ProSieben je o meni posnel dokumentarec, januarja izide moja knjiga tudi v Grčiji. Ob tem še vedno slikam, najraje na planini Jabuka blizu Prijepolja."

Seveda se nadeja tudi dobre prodaje svojega dela v Sloveniji. Eno poglavje je posvetila svojemu življenju v Celju, na katerega ima najlepše spomine.