"Nekdo bi bil vrhunski specialist do petih, potem pa ne več"

V nadaljevanju preberite: 

• Veterinarstvo pred spremembo zakona, ki ga predlaga Resnica 
• V primeru uveljavitve novele bistveno težja dostopnost do dežurnih veterinarjev
• Dobrobit živali se izboljšuje, baterijska reja kokoši izginja
• Etični pomisleki veterinarjev: pomagati preživeti pasmi, če žival trpi?

Kateri so največji problemi veterinarstva oziroma organizacije veterinarske službe v tem trenutku?
Izzivov imamo več. Prvi, zanimanja za poklic veterinarja je veliko, običajno je vpisanih kandidatov dvakrat, včasih tudi trikrat več, kot jih lahko sprejmemo. Sprejmemo jih 60. Pogoj za vpis je izključno numeričen, se pravi ocene z mature, kar pomeni, da nimamo nobenega vpliva na populacijo študentov, razen to, da je numerično odlična, kar pa ni nujno vedno optimalno za poklic. Mi bi neizmerno radi vplivali na proces vpisa, na populacijo, ki se vpisuje, kar nam zakonodaja zdaj preprečuje. Druga stvar je, da je veterina reguliran poklic in da študij enovit, kar pomeni, da morajo študentje absolvirati vsa znanja s področja veterine. Šele po diplomi se odločajo za specializacijo in usmeritvijo v različne smeri. Naslednji izziv, s katerim se srečujemo, je, da se po diplomi okoli 20 do 25 odstotkov diplomantov ne pojavij na trgu dela znotraj veterine. Najdemo jih v drugih branžah, kar se nam zdi zelo velik problem. Če povzamem, največji problem slovenskega veterinarstva ni pomanjkanje zanimanja za poklic, temveč pomanjkanje veterinarjev.

Pa veste, zakaj?
Imamo nekaj odgovorov. Prvič zato, ker se med študijem in prva leta zaposlitve izgubi iluzija o poslanstvu veterine in veterinarju kot človeku, ki ima rad živali. In zato ljudje niso več pripravljeni sprejeti izzivov v smislu stalne pripravljenosti, dežurstva, izpostavljanja strankam, kadar je treba v težkih razmerah braniti svoje odločitve ali pa kadar pride do negativnih ali pa neželenih izhodov v zdravljenju živali. To so veliki psihični pritiski. Pred leti smo naredili študijo, ki je pokazala, da imamo dvakrat višjo stopnjo samomorilnosti v primerjavni s celotno slovensko populacijo. Stopnja samomorov pa je že v splošni populaciji visoska. Druga študija, ki smo jo naredili v sodelovnju z Veterinarsko zbornico Slovenije je pokazala, da se pri približno 90 odstotkih veterinarjev kažejo posamezni simptomi izgorelosti. Vse to vpliva na to, da poklic z leti ni več tako privlačen, kot je mogoče bil na začetku. Ena od rešitev je mogoče, da bi povečali vpis in s tem dobili tudi večjo širino. Vendar so rezultati takega ukrepa vidni šele čez deset let. Je pa na splošno znano, da imata tako Evropa kot zahodni svet, velik deficit veterinarjev.

Ali novela zakona o veterini, ki ga je vložila Resnica, katerega od teh problemov naslavlja, rešuje? Po naši oceni rešuje ne, zapleta pa marsikaj. Predvsem zato, ker v 52. členu zakona, ki naslavlja oziroma opredeljuje veterinarske dejavnosti, briše veterinarsko fakulteto kot organizacijo, ki lahko upravlja veterinarske dejavnosti. To pomeni, da postavlja pod vprašaj pravno podlago za delovanje univerzitetnih veterinarskih klinik in s tem tudi izvajanje kliničnega usposabljanja prihodnjih veterinarjev.

Saša Despot

Kako razumete argumentacijo, da se z novelo zakona ukinja pravna podlaga veterinarski fakulteti za upravljanje veterinarske dejavnosti?
To nam je popolnoma nerazumljivo. Težava je, da nismo videli argumentacije, zakaj veterinarsko fakulteto izvzemajo iz zakona o veterinarstvu. Bili smo zelo presenečeni. Poskušali smo pridobiti strokovno obrazložitev takšne spremembe, vendar je do danes nismo prejeli.

Kaj bi za veterinarko stroko pomenilo, če torej veterinarskih klinik znotraj fakultet ne bi bilo več, kot to predvideva novela zakona?
To bi pomenilo, da praktičnega pouka, se pravi zdravljenja živali, kliničnih pregledov, diagnostike, ravnanja z živalmi, ne bi mogli več izvajati na veterinarski fakulteti. Sprašujemo se, kje so še usposobljeni kadri, ki bi to lahko počeli. V Evropski uniji so vse veterinarske fakultete organizirane tako, da praktična usposabljanja študentov veterine izvajajo na svojih univerzitetnih klinikah.

Torej bi se pri nas tudi usposabljanja privatizirala?
To je vprašanje za predlagatelje novele zakona. Če univerzitetne klinike ne bi več smele izvajati veterinarske dejavnosti, mora nekdo drug prevzeti praktično usposabljanje študentov. Predlog zakona ne pojasnjuje, kdo in na kakšni pravni podlagi.

Saša Despot

Zakon naslavlja tudi organizacijo pripravljenosti veterinarjev oziroma dežurno veterinarsko službo. Kakšni so problemi glede dežurstev, ali organizacija deluje?
Da. Danes lahko lastnik živali kjer koli v Sloveniji tudi ponoči, ob vikendih in praznikih pride do veterinarja. Popolnoma jasno in nedvomno je treba povedati, da težave z organizacijo dežurstva so, ampak znotraj stroke ne pa do lastnikov živali in do živali samih. Trenutno dežurstvo deluje in moram poudariti, da recimo teliček, ki zboli, pride do veterinarja v vsakem trenutku. Povsod po Sloveniji imamo mrežo dežurstev, kjer je tem živalim na voljo veterinar v vsakem trenutku. Drug problem pa je, kaj to pomeni za organizacijo veterinarske službe. Organizacija veterinarske službe je izziv. Vendar deluje, po našem mnenju je tudi zakonsko urejena ustrezno. Če lahko razložim: veterinarske organizacije, torej ambulante, klinike, bolnice, dežurstvo, če je veterinarjev dovolj, zagotavljajo same. Lahko se tudi nekaj ambulant združi in druga drugi pokrivajo dežurstvo. Majhne ambulante se lahko dogovorijo z veterinarsko fakulteto ali drugimi veterinarskimi organizacijami, da prevzamejo njihove paciente izven rednega delovnega časa. Novela zakon te oblike izvajanja dežurne službe ukinja. Veterinarskim organizacijam ne bo več treba zagotavljati nobene oblike dežurstva. Pacienti in njihovi skrbniki pa bodo prepuščeni etiki in dobi volji posameznih veterinarjev. Dostopnost pacientov do veterinarja torej ne bo več zagotovljena, kot je bila doslej. In to je velik korak nazaj in deregulacija poklica.

Prvopodpisana pod novelo zakona Katja Kokot je sama imela zasebno ambulanto, vendar je finančno propadla. Zdaj vnoveli zakona predvideva, da bi dežurstva zasebnih veterinarjev financirala država. Bile ste tudi predsednik veterinarske zbornice, je bilo plačilo dežurstev s strani države kdaj tema pogovorov?
Da, velikokrat smo se pogovarjali, kako finančno pokriti stalno pripravljenost v mreži javne veterinarske službe za ukrepe ob izbruhih nevarnih kužnih bolezni, kot jih predpisuje država. Skupnega jezika takrat nismo našli. Nikoli pa ni bilo govora, da bi dežurstva za zagotavljanje zašite zdravja živali, ko ne gre za nevarne kužne bolezni, krila država. Tudi primerjava s sistemi zagotavljanja oskrbe pacientov v humani medicini izven rednega delovnega časa ni na mestu, V humani medicini dežurstvo financira država, zato ker vsak od nas vsak mesec plačuje prispevek za zdravstveno zavarovanje. V veterinarski medicini ceno storitve vedno, tudi izven rednega delovnega časa, plača lastnik oziroma skrbnik živali.

Saša Despot

Eden od predlogov iz zakona je, da tudi lastniki živali plačujemo določen prispevek.
Mi se do tega ne opredeljujemo, ker menimo, da mora vsaka veterinarska organizacija za svoje paciente poskrbeti tudi zato, ker jim storitev zaračunava. Storitve niso brezplačne, ljudje jih plačajo in potem naj plačajo še davek? To je tako, kakor da bi mi plačevali zdravstveno zavarovanje, potem bi pa še plačevali dodatno, ko pridemo na urgenco. Jaz mislim, da se to izključuje. Veterinarska stroka je samoplačniška stroka, od nekdaj je bila. Ko govorijo o javnem in zasebnem, gre za nerazumevanje pojmov. V javnem, poudarjam, v javnem sektorju nas na področju zdravljenja živali, kamor potencialno sodi tudi dežurstvo, deluje približno 40 veterinarjev od 900. O katerem javnem sektorju potem govorimo? In kako naj ta javni sektor pokrije dežurstvo?

Kaj bi torej pomenilo, če bo zakon uveljavljen?
Ocenjujemo, da predlog odpira več vprašanj, kot daje odgovorov, kar pri tako pomembnem sistemu predstavlja veliko tveganje.

So veterinarske storitve v primerjavi z Evropo drage? Lastnikom živali se zdijo drage.
Vedno, kadar moraš nekaj sam plačati, se ti to zdi drago, to je psihološki moment samoplačništva. Če primerjamo cene z zahodno Evropo, absolutno nismo dragi. Če primerjamo cene z južno in jugovzhodno Evropo, smo nekoliko dražji. Cene oblikujeta ponudba in povpraševanje. Po tej plati je poklic popolnoma na trgu. Cene se oblikujejo v skladu s tržnimi zakonitostmi, posega v cene veterinarskih storitev ni.

Ambulanto torej cene oblikuje sama?
Tako je.

Kakšna pa je zanimanje za panoge znotraj veterine, je večje zanimanje za ambulante za male živali, so še veterinarji, ki želijo osemenjevati krave na odročnih kmetijah?
Do zdaj je bilo tako, da je država preko sistema koncesije minimalnega obsega zdravstvenega varstva živali poskrbela, da obstajajo ambulante za ekonomske, se pravi za rejne živali na vseh območjih. V Sloveniji to pomeni, da je država koncesionarjem nalagala določena dela, ki sodijo v sistem zagotavljanja zdravstvenega varstva živali, dobrobiti živali in zagotavljanja varne hrane. Vedeti moramo, da državo zanima predvsem zagotavljanje varne hrane in zdravja ljudi. Država je zagotavljala, da je bila ta pokritost po celi Sloveniji. Kar pomeni, da ta trenutek še ne čutimo velikega pritiska zmanjševanja dostopnosti do storitve v odročnih delih. Še vedno imamo tam veterinarske ambulante. Če bo prišlo do ukinitve te koncesije, kot predvideva novela zakona, ocenjujemo, da se tam na tistem področju enostavno ne bo več splačalo imeti veterinarske ambulante in da bodo veterinarji, ki bodo popolnoma deregulirani in na trgu, začeli opuščati tiste stvari, ki se jim ne splačajo več. Takrat pa bo prepozno. Ko se veterinarska ambulanta na določenem območju enkrat zapre, je praviloma ni mogoče nadomestiti čez noč.

Saša Despot

Kakšne bi lahko bile posledice za zdravje živali, za preprečevanje širjenja bolezni?
Če bomo posegali na področju mreže javne veterinarske službe, potem se seveda obstajajo biovarnostna tveganja, ker ko bo prišlo do izbruha živalskih kužnih bolezni, enostavno ne bomo imeli veterinarjev, ki bi bili usposobljeni takoj ukrepati. Če vam lahko dam primer iz Slovaške v času lanskega izbruha slinavke in parkljevke. Slovaki so že konec 90. let deregulirali poklic, kar je vodilo do tega, da so veterinarji začeli opravljati predvsem dejavnost zdravljenja družnih živali, zelo malo pa se jih je še ukvarjalo z rejnimi živalmi. Država temu ni posvetila nobene pozornosti. Ko je prišlo do izbruha slinavke in parkljevke, ni bilo veterinarjev, ki bi bili pripravljeni ukrepe izvajati. To je nekaj, kar se ne sme zgoditi. In to je nekaj, kar se pri nas po trenutni ureditvi ne more zgoditi. Mi imamo vsak trenutek, na katerikoli regiji, veterinarje, ki so usposobljeni in pripravljeni, da ukrepajo po nalogu države oziroma uprave za varno hrano. In to zagotavlja koncesija, ki bi jo predlagatelji novele zakona ukinili.

Kaj je po vaši oceni v bistvu v ozadju tega zakona?
Mi težko špekuliramo, če pa prisluhnemo predlagateljem, ki izpostavljajo nezadovoljstvo nad izvajanjem dežurstva, predvidevamo, da se določeni veterinarskim ambulantam ne zdi potrebno, da bi dežurale in želijo spremeniti določbe zakona, ki opredeljujejo dežurstvo. Če bi bil razlog res zgolj organizacija dežurstev, bi bilo zaradi tega nesmiselno spreminjati celoten sistem veterinarstva. Ko sem še bil predsednik zbornice, smo v strokovnih nadzorih ugotovili, da se ima nekdo za vrhunskegaspecialista samo do petih popoldne, potem pa ni več. Po tej uri naj rešuje njegove paciente, nekdo drug. Ravno zato je potrebna zakonska določba, ki zavezuje veterinarske organizacije, da uredijo dežurstvo. Obstoječa zakonodaja ne zavezuje veterinarjev, da morajo dežurati, vendar zavezuje veterinarske organizacije, da dogovorno rešijo dostopnost pacientov oziroma njihovih lastnikov do veterinarja. In s to novelo se to definitivno ruši.

Ste tudi vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali. Kakšna je dobrobit živali v Sloveniji, kje so naše prednosti, kje mogoče zaostajamo?
Prednosti pri dobrobiti živali vidim v tem, da smo majhna dežela in da proizvodnja rejnih živali ni tako intenzivirana, kot je kje po svetu, kar je s stališča živali absolutno dobro. Imamo sicer intenzivno proizvodnjo v perutninarstvu pa v prašičereji, vendar je treba povedati, da se je perutninarstvo izjemno razvilo in da je treba za doseganja dobrih rezultatov v proizvodnji imeti maksimalno dober nadzor nad boleznimi. In pa seveda tehnologije reje morajo zagotavljati maksimalno dober komfort živali, če lahko sploh govorimo o komfortu v kletkah, da te živali dosegajo dobre rezultate. Kar se zdravja tiče, lahko rečem, da imamo dobre razmere tudi v intenzivni proizvodnji, se pravi v perutninarstvu, v prašičereji, pri govedoreji pa ocenjujem, da je dobrobit še celo nekoliko višja. Prvič zato, ker je konfiguracija terena pri nas taka, da na določenih delih ni možna intenzivna kmetijska proizvodnja, pa so travniki in so tam živali na paši, ali pa travnike izkoriščajo za voluminozno krmo. 
Sistemi novih hlevov, ki se gradijo zadnjih 10 let, so investicije od milijona navzgor in izjemno velik pomen dajejo modernim tehnologijam za izboljšanje dobrobiti živali. Izpusti omogočajo socialne interakcije med živalmi. Glede vsega tega smo v zadnjih letih naredili velik korak naprej. Pa mogoče ne toliko zaradi zakonodaje, ampak zato, ker je zavest rejcev bistveno višja, kot je bila pred leti.

Saša Despot

To je lepo slišati. Greva zdaj po vrsti, najprej ste omenili perutnino. Ali v Sloveniji še obstaja baterijska reja kokoši?
Da, v Sloveniji obstajajo tako imenovane obogatene kletke, kar je baterijska reja. Torej se ni treba slepiti, da ne obstaja, vendar je po mojih podatkih takih rej še okrog 30, mogoče celo kakšna manj. Novela zakona o zaščiti živali je lansko leto predvidevala opustitev baterijske reje s prehodnim obdobjem, tako da bodo te reje opuščene. Pomislek, ki ga imamo glede tega je, da dvigujemo standarde dobrobiti, kar je sicer super za živali, temu pa ne sledijo nekateri drugi ukrepi, ki se tičejo dostopnosti živil živalskega izvora iz rej v tujini. Menimo, da je dobro, da se država po eni strani seveda zavzema za to, da so standardi dobrobiti pri nas najvišji, hkrati pa ni dobro, da se dopušča uvoz iz držav, kjer so kriteriji nižji in nadzor pomanjkljiv. Glede tega bi bilo treba narediti nekaj tudi na področju označevanja živil. Če povem po domače: v Sloveniji imamo prepovedano baterijsko rejo, in se proizvajajo jajca talne reje, proste reje ... s tehnologijami, ki so dražje od baterijske reje. Naši rejci pa konkurirajo z jajci iz drugih držav, kjer so baterijske reje dovoljene in so tista jajca cenejša. To je problem in pošteno bi bilo, da se to na neki način deklarira. Gre za tako imenovano označevanje ali labeling. Potrošnik potem lahko izbira. Da sistem funkcionira, smo videli pred leti, ko so večje trgovske verige začele označevati jajca iz talne reje, ko ima potrošnik možnost izbirati. Ko dvigujemo standarde dobrobiti, bi si želel, da tudi to označimo na živilih živalskega izvora. Industrija recimo porabi ogromno jajčnega melanža, vendar kupci ne vemo nič o tem, kako so bila ta jajca proizvedena. In tu jaz razumem tiste, ki so imeli pomisleke pri uveljavljanju te prepovedi.

Prašičereja. Novela zakona o zaščiti živali je določila, da prašički ne smejo biti kastrirani brez uporabe analgetika. Tudi glede tega je bilo veliko dilem in razprav.
Kastriranje brez analgezije in anestezijeje prepovedanood začetka letošnjega leta. Vse velike prašičerejske sisteme smo usposobili, da izvajajo kastracije z uporabo analegetika in anestezije, pujski se torej v Sloveniji ne kastrirajo več na "živo". In glede tega ni zaslediti težav, pred tem pa je bilo veliko bojazni glede povišanja stroškov in poginov pujskov.

Govedoreja. Evropska zakonodaja določa, da se po letu 2028 govedo ne bi smelo več privezovati v hlevu. Kako je s tem?
Mislim, da tega določila ni in trenutno to zakonodajno ni rešeno. Normativno prepovedati vezano rejo je preuranjeno. Po oceni Kmetijsko gozdarske zbornice, je okoli 75 odstotkov rej goveda, kjer imajo vezano rejo. Ko pa se pogleda, koliko je živali vezanih, je ta številka nižja. Kaj hočem povedati, je, da je recimo deset kmetij, ki imajo po tri, štiri živali, ki so privezane, to je okoli 40 živali. Na drugi strani pa je kmetija s sprosto rejo, kjer je okoli 100 živali. Ko številke seštejemo, vidimo, da je delež vezanih živali nižji kot delež kmetij z vezano rejo. Če analiziramo še starostno strukturo skrbnikov oziroma lastnikov vezanih živali, so to ljudje, ki so stari 60, 65 let in več, kar pomeni, da bodo te reje verjetno sčasoma ugasnile. Previdnost pri tem ali to prepoved uveljaviti čez noč, je upravičena, ker gre za povezavo s socialnimi, kulturnimi in drugimi vidiki. Ob tem, da zaščitimo živali, je pa vendarle treba pogledati tudi na ljudi in na njihove stiske. 

Vezana reja pomeni, da ni izpusta iz hleva?
Vezana reja pomeni, da so živali celo življenje privezane na enem mestu. Se pravi, ležijo, stojijo, spijo, kotijo, jejo vse na enem mestu. In seveda s stališča dobrobiti pač to ni primerno. Ocenjujemo, da bo teh rej v nekaj letih bistveno manj. Po drugi strani pa seveda ne smemo dopustiti, da nekdo gradi nov hlev za vezano rejo. Mislimo, da bodo te stvari počasi izzvenele, pa tudi, da je za govedo v Sloveniji, kar se tiče dobrobiti, zelo dobro poskrbljeno.

Torej je razvoj reje živali v Sloveniji v smeri dobrobiti napredoval? Tudi v medijh v zadnjem času ni bilo zaslediti hujših primerov kršitev.
Vedno so deviacije, vedno so primeri, kjer gre za zlorabo, za mučenje živali, tudi rejnih, ne samo družnih živali. Ampak tam jepogosto težava tudi v psihosocialnem statusu lastnika. Veliko se pogovarjamo o tem, kaj je naredila veterinarska inšpekcija, zakaj problem ni bil prepoznan prej. Na drugi strani pa se nihče ne vpraša, kaj je z ljudmi, ki so to povzročili, je njih kdo pogledal, a je z njimi kdo spregovoril? Sodelujem v izvedenskih pregledih in v primeru kršitve zaščite živali, ko je jžival odvzeta, se pogosto vprašam,li bo kdo bo pomagal tudi temu človeku? Ta človek ravno tako potrebuje pomoč, kot jo potrebujejo živali, ki jih je zlorabil, zanemaril, mučil in tako naprej. Zadeva je vedno večplastna in naša stroka ne more odgovarjati na vsa vprašanja oziroma rešiti vsega, zato potrebujemo ljudi iz druge profesije, ki morajo poskrbeti, da se to ne dogaja.

Saša Despot

V enem od pogovorov ste izjavili, da so primeri, ko prizadevanja nevladnih organizacij niso vedno tudi dobra za živali. Lahko bolj razložite?
Zelo očiten primer je bil primer kmetije Možgan, ko se je v želji, da bi rešili krave, ki so bile do pasu v blatu, v bistvu povzročilo veliko škodo. Zakaj? Izkazalo se je, da se je v odvzem šlo zelo nepremišljeno, da postopkovno stvari niso bile pravilno vodene, da niso bili izrečeni korektivni ukrepi. Živali, ki niso bile primerno oskrbljene, se je odvzelo in v dveh primerih so šle v reje, kjer so imeli slabše pogoje kot Možgan. Vrnile so se v slabšem stanju. To pa seveda ne govori v prid prizadevanjem tistih, ki so želeli živali rešiti.  Razmere, kakršne so bile pa pri Možganu, so bile pa absolutno neprimerne in potrebne ukrepanja, ampak ne na tak način.

So v Sloveniji psi še na verigah?
Po moji oceni da. Uradno to ni več dovoljeno, se pa odpira kup vprašanj, kaj pomeni pes na verigi v primerjavi s psom, ki je zaprt na treh, štirih kvadratih cel dan. Če vprašate mene, razlike ni. Tukaj se je mogoče spet izgubilo s prevodom tisto, kar se je želelo doseči. Mislim, da bo te stvari treba še premisliti, posebej v kontekstu zapiranja živali v majhne prostore, v zunanje pesjake ali v stanovanju v kletke.  Če imamo živali, ko grejo ljudje v službo, zaprte v boksu, velikem kvadratni meter, zato da jim ne delajo škode, kaj smo naredili? Zelo radi se ukvarjamo z rejnimi živalmi, recimo, ali kravo zebe pozimi, ko je v snegu. Čeprav krave na snegu ne zebe, dobivamo prijave. Kaj se dogaja pa po stanovanjih, pa ne vemo. Imamo dvojna merila.

Vemo, da je v času covida število psov in mačk precej naraslo. Velikokrat je slišati pomislek, da velik pes trpi v blokovskem stanovanju. Ali to drži?
Imamo okoli 250.000 registriranih psov, za mačke se pa ne ve natančno. Bolj kot vprašanje stanovanja v bloku je vprašanje, ali se s tem psom ukvarjamo ali ne. Je mogoče psa dobro sprehoditi, preden gre človek v službo? Je pes socializiran? Če je, potem ni zaprt v kletki. Gre žival spet na sprehod, ko se lastnik vrne? Če je to izpolnjeno, ne vidim težave, če pa se s to živaljo nihče ne ukvarja, potem pa vidim velik problem, ne glede na to, kako je veliko stanovanje in kako je velika žival.

Še vedno se kupujejo brahicefalične pasme psov, kot so mopsi, buldogi ... kaj tako ravnanje pomeni v smislu dobrobiti živali?
Seveda pri brahicefaličnih pasmah ne gre za naravno stanje psa, gre za stvar selekcije. Problem pri teh pasmah psov in mačk je, da so jih selekcionirali na videz, da so podobne človeku, oziroma še bolj perverzno, otroku. Mopsi so tako priljubljeni, ker njihov obraz spominja na človeški. Seveda pa ta deformacija kosti vpliva na kvaliteto življenja. S tem ko genetsko krajšate kosti, nosna kost in kosti ličnice in čeljusti,  se kostnina krajša, mehka tkiva pa ne. Vsa ta mehka tkiva se koncentirajo in skozi vse to mora pes dihati in požirati. Zato so te živali izredno podvržene tako imenovanemu respiratornemu stresu, oteženemu dihanju. Druga stvar je deformacija medenice in kolkov, te živali ne morejo kotiti same. Tukaj govorimo o tako imenovanem paradoksu veterine. Je etično, da jaz kot veterinar pomagam psici, ki ne more kotiti in naredim carski rez ter tako omogočim preživetje vrste, kjer tudi naslednja žival mogoče ne bo mogla kotiti? Po eni strani moram pomagati materi, ker bo scer poginila, to sploh ni vprašanje, a na drugi strani omogočam preživetje pasmi, ki ni sposobna preživeti sama in sem s tem povzroči novo trpljenje.
Tukaj pa ne gre samo za brahicefalične pasme, to se dogaja tudi pri tako imenovanih dvojnih mišičenosti, pri govedu kot je belgijsko plavo govedo, ki ima genetsko napako, ki rezultira v dvojnih mišicah. To je iz stališča proizvodnje dobro, ker so stegna večja, vendar te živali ne morejo teliti same, kar pomeni, da moramo narediti carski rez. Spet rešujem kravo, zato da bom omogočil, da bo naslednjič spet na porodu trpela.

Imate kot veterinarska stroka možnost, da nekako vplivate na vzgojo takih pasem?
Ja, ampak izključno z opozarjanjem, osveščanjem. V Belgiji v 90. letih so bila velika prizadevanja veterinarske stroke, da bi se prepovedala belgijsko plavo govedo, vendar je to bila nacionalna pasma in naleteli so na velik upor tradicionalistov. Veterina v družbi nima vedno glasu, tudi če ima prav. Podobno je bilo z buldogi. Angleški buldog je britanski nacionalni simbol in čeprav so jo recimo Skandinavci zelo omejili vzrejo teh pasem, je bila v Angliji to mission impossible, ne glede na to, da se praktično že skoraj vsak buldog rodi s carskim rezom. Dosegli smo vsaj to, da so določene vzrejne linije vendarle stopile korak nazaj in se živali ne vzrejajo več na tako ekstremni videz. Če se nekoliko podaljša gobec, se seveda takoj sprosti določen prostor, da lahko živali nekoliko znosno dihajo.

Saša Despot

Kolikokrat oziroma na kak način med veterinarji prihaja do etičnih pomislekov glede tega, ali uspavati mladega psa, ki bi moral dobiti terapijo pa lastniki nimajo denarja ali pa na drugi strani, ali uspavati 15, 16 let starega psa, za katerega lastniki želijo, da še živi, čeprav je žival hudo bolna?
To so etične dileme, s katerimi se veterinarji ukvarjamo vsak dan, in dobro, da ste jih izpostavili. Glavni problem je antropomorfno razmišljanje, kar pomeni, da na živali gledamo skozi naše lastne oči, našega lastnega trpljenja ali pa volje oziroma želje po življenju. Beseda evtanazija, ki je grškega korena, pomeni  dobra smrt. Žival ne razmišlja o smrti, kot razmišljamo mi. Omenili ste dva primera: ljudje nimajo denarja in se potem žival usmrti. Torej, žival tudi o tem ne razmišlja, ne razmišlja, ali ima lastnik denar ali ne. Žival čuti, ali je bolna in ali trpi. Če je finančno ali pa na kak drug način mogoče, da se živali pomaga, medikamentozno, z zdravili ali operacijo, je to dobro. Če tega ni, je tudi evtanazija ena izmed oblik dobrobiti. Ne razumeti narobe, ampak to je za žival boljše, kot da se ne naredi nič. In to je na neki način v narekovajih "privilegij", ki ga živali v fazi trpljenja ali brezizhodnem zdravstvenem stanju, imajo. Kar se tiče starih živali, je zadeva spet etično problematična, saj spet ljudje gledajo skozi antropomorfizem, skozi svoje občutenje. Radi bi živali podaljšali življenje, še preživljali čas z njo ne pa se poslovili. To ni optimalen pogled. Gledati moramo skozi njeno prizmo. Ali je kvaliteta življenja te živali, ki je inkontinentna, ki morda ne more hoditi, dobra. Še enkrat poudarjam, žival o tem ne razmišlja, občuti pa vse, kar se dogaja z njo. Ne, ni dobra in ko je zdravstveno stanje živali izrazito slabo in se več ne da pomagati, se je treba odločiti tudi za evtanazijo. In to je vedno stres tudi za veterinarja. Veste, tisti trenutek, ko lahko narediš evtanazijo ne, da bi o njej razmišljal, imaš problem. Prav je, da vedno razmišljaš, zakaj jo boš naredil. Ko pa jo narediš, moraš biti pa toliko prepričan, da več ne premišljuješ, zakaj si jo naredil. Premišljuješ prej.

Je financiranje zavetišč po spremembi zakonodaje bolje urejeno?
Vsekakor je zakon o zaščiti živali želel te stvari rešiti, ali je uspešno ali ne, bomo še videli, Zdaj se še oblikuje cenik oskrbe. Vsekakor pa zavetišča poročajo o tem, da so polna in da imajo velike probleme. Na tem področju pričakujem še kar nekaj izzivov, ki jih bo treba rešiti.

Ampak zaradi preobremenjenosti zavetišč se evtanazija živali ne izvaja? 
Ne, evtanazija nikoli ni dovoljena na zdravih živalih. To moram kategorično zanikati. Je pa res, da so  v zavetiščih tudi kronično bolne živali v smislu, da je njihovo življenje na nek način tudi trpljenje ali pa ga je težko lajšati. Takrat je pa seveda smiselno razmišljati tudi o evtanaziji. Ne sme in ne more biti pa evtanazija ukrep uravnavanja populacije v zavetiščih, to pa upam, da je vsem jasno.

Koliko problematične so ob tem problemu preobremenjenosti zavetišč, posvojitve živali iz tujine?
Zelo problematične. Enostavno ne razumemo naših ljudi, slovenskih državljanov, da hodijo reševat živali v tujino, hkrati je pa ogromno živali, ki bi jih lahko rešili v Sloveniji. Vnašati živali iz tujine je tudi veliko biovarnostno tveganje. Ogromno jih prinese bolezni, tudi takih, ki jih tudi pri nas nimamo. Te živali so potem v slabem zdravstvenem stanju, veterinarji jih morajo zdraviti, praviloma so te terapije zelo drage, ljudje potem ogromno plačajo in na koncu nihče ni zadovoljen. Posvajanje živali iz tujine, dokler imamo pri nas, teh možnosti je ogromno, je meni nerazumljivo. Ker živali iz naših zavetišč so praviloma zdrave, pregledane, cepljene, razgliščene, ne predstavljajo tveganja, ne za okolico, niti ne za svoje nove skrbnike oziroma lastnike. Meni se zdi to edina prava pot.

Saša Despot

Nova vlada je umaknila prehranske smernice, ki so nastale v času Golobove vlade in so šle v smeri zmanjšanja uživanja mesa. Kako vi to namero zmanjšanja prehranjevanja z mesom, gledate z vidika dobrobiti živali?
Govoriti o zaščiti, dobrobiti, o zdravju živali je smiselno, dokler so živali žive. Ko je enkrat žival mrtva, je bolj, kot govoriti o tem, koliko se poje mesa, pomembno nekaj drugega. Ali se pri živali, ki je bila žrtvovana za človeško prehrano, res porabijo vsi deli. V kolikor se, je z mojega stališča bila ta žival žrtvovana smiselno. Marsikdo v zahodni družbi pa bi od te živali, če karikiram, vzel samo pljučno pečenko oziroma biftek. To pa je pa etični problem. Če jo pogledamo tradicionalno, tako imenovane avstro-ogrske koline prašičev, kaj so naši predniki naredili? Vse so porabili. In s tega stališča jaz nikoli nimam problema z razumevanjem vloge živali, recimo prašiča, v sobivanju s človekom. Če pa s hrano delamo tako kot zdajle delamo in razmetavamo, potem imam pa tudi jaz velik etični problem.