Si upate napovedati, kakšen bo izid referenduma in kakšna bo udeležba?
Kadar imam intuicijo, da obstaja določeno upanje, da bo stvar šla v redu, se ne želim preveč prepustiti veselju.
* Kakšen je po vaši oceni najugodnejši potek meje in kakšen najslabši, če bo referendum uspešen?
Ne vemo natančno, kje bo meja, zagotovo vemo le to, da bo določen stik Slovenije z mednarodnimi vodami. To vemo, ker je arbitražnemu sodišču naloženo, da mora ta stik določiti.
Na vsa druga vprašanja, denimo na kateri strani bo stal kak zaselek na meji na kopnem, pa ne moremo odgovoriti z gotovostjo. Lahko samo predvidevamo. Če se bo upošteval katastrski princip, bomo dobili nazaj tri zaselke na južni strani Dragonje, ob kakšnem drugem principu pa bo morda prišlo do kake druge rešitve, a kompromisna rešitev zagotovo bo. Slovenija bo v vsakem primeru dobila nazaj tisto, kar je izgubila od leta 1991 s tem, ko je Hrvaška tako ali drugače postopoma izvajala gradbena dela ali začela vršiti suverenost na določenem ozemlju in smo mi, čeprav smo sprva protestirali, na koncu popustili. Dejstvo je, da sečoveljski mejni prehod ni več začasen, ampak je postal stalen državni prehod. Dejstvo je tudi, da so oblasti pred mojo vlado dovolile, da se jezovi na Hotizi obnavljajo obojestransko, čeprav je to za potrebe omejevanja poplavne nevarnosti vedno delala slovenska stran. Skratka, tisti, ki bodo glasovali proti sporazumu, se morajo zavedati, da bodo glasovali za status quo, ki je za Slovenijo ta hip najslabši.
1. Priložnost, da mejno vprašanje uredimo tako, da bo za nas koristno.
2. Ogromno energije, ki jo potrebujemo za vprašanje, kako naprej.
3. Ugled in prestiž v domači in zlasti mednarodni skupnosti
Torej pravite, da se bo Hrvaška umaknila z zasedenih ozemelj, če glasujemo za?
No, s tistega ozemlja, za katero Slovenija upravičeno meni, da pripada njej.
*Ampak kaj je maksimalna meja, če bo kataster? Zaselki ob Dragonji, dve tretjini Piranskega zaliva? Je najslabši scenarij potek meje po sredini zaliva in koridor?
To intrigantno vprašanje rad zastavljam tistim, ki zdaj na veliko govorijo, kakšna bi bila poštena meja. Prijazno jih vprašam, če so lahko tako prijazni, da mi narišejo to pošteno mejo. Ne samo zato, ker vem, da jih spravim v zadrego, ker vsak nariše svojo pošteno mejo ...
Bi nam vi narisali pošteno mejo?
Ne, meni ni treba. Podpisal sem sporazum, ki bo določil to mejo po principih, ki so zame pošteni. Gre za princip mednarodnega prava, upoštevanja vitalnih interesov, upoštevanja pravičnosti, dobrososedskih odnosov, upoštevanja relevantnih okoliščin ... Brez zamere, mislim, da sem napisal dovolj, da sem eden izmed tistih, ki imajo kaj povedati v zvezi s tem, kaj se utegne zgoditi, medtem ko nekateri lahko samo ugibajo o tem.
1. Pravično rešitev meje.
2. Možnosti, da imamo na vseh štirih mejah prijatelje, s katerimi sodelujemo.
3. Okrepimo ugled Slovenije. V nasprotnem bomo na robu nemirnega Balkana.
Kaj se utegne zgoditi, če referendum ne bo uspel? Nasprotniki pravijo, da obstaja možnost, da bi dosegli več kot ta arbitražni sporazum.
To je eden izmed razlogov, da bom milostno prosil usodo, naj mi nakloni dolgo življenje. Rad bi dočakal ta trenutek in si rekel: "Evo, Borut, res je, imeli so prav pred tridesetimi leti, ko so rekli, da bi dosegli več." Ampak to se ne bo zgodilo. Ne to, da jaz ne bom živ še trideset let. Upam, da bom in bom obremenjeval pokojninsko blagajno. Dejstvo je, da ne bodo dosegli boljšega sporazuma. Tak sporazum smo lahko dosegli pač samo v eni zelo kratki zgodovinski epizodi, ko je morala Hrvaška, če je hotela v EU, plačati neko ceno. Ne mislim ozemeljsko, ampak da se umakne iz trmoglavosti, da je mejno vprašanje bilateralno vprašanje in ne spada v pogajalski okvir. In ko je Slovenija rekla, da Hrvaške ne bomo blokirali iz principa, ampak če prejudice rešimo tako, da se določi določitev meje, potem smo mi za to, da gre Hrvaška v EU. V bistvu je ta vzajemni princip v dobro Hrvaške v Sloveniji zmagal.
Če referendum ne uspe, bo najprej nekaj nepotrebne izgube časa in energije s tem, da se bo ugotovilo, kakšne so domače politične konsekvence. Potem se bo ugotovilo, da praktično ni nobene. Tako kot po nobenem referendumu doslej. Lahko bi kdo zahteval konstruktivno nezaupnico. A tega ne bo, ker bi moral tak nastop vsebovati nekaj pomembnih elementov. Prvič, moral bi reči: ker niso rešeni prejudici, bomo blokirali pogajanja. Pazite, v finalu bo nekdo prišel, kandidiral za predsednika vlade in rekel, da bomo blokirali Hrvaško. Tako nespametnega človeka ni. Takega tesla ni v Sloveniji.
Ste unovčili jokerja v zvezi s tem, da je bila Kosorjeva po Sanaderjevem odstopu v politiki sveža?
Pomembnih je bilo več stvari. Prva stvar: po 16. juniju, ko se je Hrvaška umaknila iz pogajanj, ker je Rehn pripeljal nov predlog z amandmaji slovenske strani, kjer se je govorilo o stiku Slovenije z odprtim morjem in je Hrvaška zapustila pristopna pogajanja, je nastopila tišina. Druga stvar pa je, da ko smo ugotovili, da nihče več ne pritiska na nas, je bilo jasno, da se to utegne dogajati naslednjih šest mesecev. To pa je absolutno predolg čas, v katerem bi lahko incidenti in konflikti prerasli v resno varnostno situacijo. Ker bi socialne napetosti, zlasti na Hrvaškem, ki so bile običajne zlasti zaradi gospodarske krize, bile na neki način napojene tudi z nacionalnimi občutki prizadetosti. In ko je Pivovarna Laško zaprla obrate v Splitu, verjetno nenadoma to ne bi bila poslovna odločitev Pivovarne Laško, ampak politična odločitev Slovenije, da nažene hrvaške delavce iz službe, in to bi imelo čisto drugačne posledice. Zato sva se oba zavedala, da je nekaj treba storiti.
V tej pisarni je potem po številnih posvetih padla odločitev, da Slovenija predlaga umik zadržkov do Hrvaške pri pogajanjih, in to še preden bi prišlo do formalne rešitve meje. Vendar se mora Hrvaška, še preden pride do formalnega vstopa v EU, strinjati, da se reši meja.
V bistvu smo s tem predlogom šli na Trakoščane. Bili so prelomni, tam je padla ta načelna odločitev v najinem skoraj enournem pogovoru na štiri oči. Potem smo imeli kosilo, ki je bilo formalnega pomena. Špela (Špela Vovk, svetovalka za odnose z javnostmi, op. p.) mi je šivala gumb, ki mi je odpadel tik pred tiskovno konferenco. Hrvaški protokol je bil tako prijazen, da smo dobili sukanec, in to je že nekaj pomenilo. Če ne bi bilo dobrega vzdušja po najinem pogovoru s predsednico vlade, v hrvaškem protokolu, tako kot ne v našem, ne bi bilo pripravljenosti, da bi dobili ta sukanec.
Ok, v redu ...
Ne, počakajte! To zelo veliko pove. Če ste izkušen diplomat, takoj vidite malenkosti, ki odločajo. Ne bi ga bilo. Predsednika vlade bi pustili, da gre ...
Ne leta 1990 niti kdaj kasneje nismo vabili prebivalcev spornih zaselkov na levem bregu Dragonje ne na volitve ne na referendume. Kaj se je zgodilo? Je Hrvaška ta področja zasedla ali je Slovenija na te tri zaselke pozabila?
Jaz se tega dobro spomnim. Leta 1994 ali 1993, skratka v času državnega zbora, ne Bučarjeve skupščine, je bilo treba določiti, mislim, da v zakonu o lokalni samoupravi, občine, v katerih se bodo izvedle lokalne volitve. Mislim, da je takrat (pa nikomur ne želim storiti krivice) zunanje ministrstvo ali vlada dala mnenje, če se ti trije zaselki izključijo iz besedila tega zakona.
To je bila Drnovškova vlada?
Da, mislim, da je bil zunanji minister Peterle. Nisem pa prepričan in ga tudi nič ne obsojam. Verjetno je takrat menil, da je tako prav. Danes, ko so vsi pametni in vsi polni zamisli, kaj je prav in kaj narobe, je treba upoštevati, da je za nami dvajset let prakse. Tudi dogodek, ki ga omenjate. Slovenija je takrat spremenila zakon. Na predlog vlade je bilo umaknjeno glasovanje v treh zaselkih na levem bregu Dragonje. To je dejstvo, ki nam ne koristi. V arbitražnem memorandumu bo Hrvaška to zagotovo napisala kot argument v svoj prid.
Je možno, da bi tribunal določil plebiscit v teh treh zaselkih?
Tribunal lahko stori vse. Lahko dá tudi možnost obema strankama, da se sami odločata naprej. Mislim pa, glede na to, da mu sporazum daje naloge, da on določi mejo, ne bo vprašal še suverena. Se pravi ljudi.
In do referenduma ne moremo narediti ničesar? Ti prebivalci ne bodo odločali o našem referendumu?
Ne, ker imamo tak zakon. Zato vam pravim, stanje, kot je, je najslabše. Dejansko suverenost na teh območjih vrši Hrvaška. Tudi zaradi naših oslarij. Mislim, da je bilo pri Hotizi – pa s tem ne bi rad narobe citiral česarkoli – septembra 2006 sklenjeno, da po desetletjih, ko je Slovenija sama obnavljala bregove na Muri, da se bodo zavoljo sporazuma o izogibanju incidentov ti jezovi gradili skupaj. Zakaj le? In zdaj smo jih naredili sami. To je bila velika stvar. Javnost sploh ni vedela. Ni vedela niti, da sem jaz vsako jutro najprej na mizo dobil poročilo, ali je v noči ob naših obnovitvenih delih na Muri prišlo do kakšnih incidentov. Pa še tedensko poročilo ministra Erjavca, ali dela potekajo, kot je bilo zamišljeno.
*Kaj se bo zgodilo z Luko Koper, če Slovenija izgubi stik z odprtim morjem?
Saj ga ne more.
*Torej jamčite, da bo Slovenija, če sprejmemo sporazum, dobila stik z odprtim morjem?
Seveda, saj tako piše v sporazumu. Poslušajte, če bi jaz mislil drugače, ne bi stal za sporazumom. Saj nisem nor, saj me lahko ljudje obesijo, linčajo čez par let, ko bi Slovenija izgubila stik z odprtim morjem.
Kaj bi pomenilo, če Slovenija ne bi imela stika z odprtim morjem?
Stvari bi bile take kot zdaj. Hrvaška bi pač tolmačila, da dopušča služno pot oziroma neoviran dostop. V bistvu se stvari za samo Luko Koper ne bi bistveno spremenile. Tekmovala bi s Trstom in Reko za globalno tržišče, ki je odprto in gleda v te tri severnomediteranske luke, katera bi bila za kateri tovor bolj konkurenčna.
Se kaj bojite za varnost Slovencev na dopustu na Hrvaškem zaradi vroče predreferendumske kampanje?
Eden od razlogov, da sem imel pomisleke do referenduma, je retorika, ki je ponavadi ostra. Čeprav moram priznati, da doslej zelo zvenečih izjav, ki so odmevale, ni bilo. Smo dozorela demokracija, kjer je dovoljeno razmišljati drugače in to povedati naglas. Prav simpatično se mi zdi, ker to kaže na sproščenost naše države.
Ni mi bilo vseeno, kako bo to odmevalo na Hrvaškem. Hrvaška je naredila velike spremembe, da je prišlo do sprejema sporazuma, in ni mi vseeno, kakšno avtoriteto bo uživala Kosorjeva, ki je porok tega sporazuma. Marsikaj imam povedati v svoj prid, pa se temu odrečem, da ne bi s tem poškodoval avtoritete premierke.
Imata stik, da lahko z izjavami umirita položaj?
Imava. Linija je odprta, rdeči telefon je še vedno tukaj. Kubanska kriza je bila prehuda izkušnja.
Se vam ne zdi, da včasih preveč strašite Slovence pred mednarodno izolacijo? Poglejte, kaj počne Grčija z Makedonijo, pa se nič ne zgodi. Še pomagamo ji.
(smeh) Dobro jutro! Sem mislil, da ste Žurnal, zdaj pa vidim, da ste iz časopisa Dobro jutro. Grčija in Makedonija ter Slovenija in Hrvaška sta dve veliki, zelo različni zgodbi. Časa, da bi se spuščali v razlike, zdaj ni. Morate pa vedeti, da se trudimo rešiti tudi to vprašanje. Slovenija igra tu svojo vlogo, a smo se zavezali k diskretnosti in ne smem nič reči. Mislim pa, da bo tudi ta problem v kratkem rešen.
*Zakaj zapravljate davkoplačevalski denar za referendum?
Sam referendumu nisem bil naklonjen. Odgovornost, ki jo imam, sem bil pripravljen prenesti na svojem hrbtu. Pretehtali pa sta dve stvari. Jasno je bilo, da bodo naknadni zakonodajni referendum zahtevali v opoziciji. In če je že bilo tako, potem je bolje, da ga organiziramo skupaj, da ne bo videti še slabše, kot je. Da je politika še bolj razdvojena, kot je. Zame osebno pa je najpomembnejši argument, da se je za referendum ogrel predsednik države Danilo Türk. On mi je, ne kot predsednik države, ampak kot mednarodni pravnik in prijatelj, veliko pomagal. Tega mu ne bi bilo treba, saj je predsednik države. Lahko bi se distanciral. On pa se je zavzel za referendum in nisem imel srca, da bi mu rekel, jaz pa sem proti. Končno je predsednik države. Zato ga imamo, saj smo ga izvolili, a ne?
