Noža ni čutil, šele videl ga je v trebuhu

Da bi lahko umrl, se okolica bolj zaveda, kot Meho Jusufagić sam. Sorodniki, znanci, prijatelji, sosedje z njim sočustvujejo. Ustavil je agresivneža, ki bi v nasprotnem primeru z nožem najverjetneje pokončal svojo soprogo. Policisti občudujejo njegov pogum, hkrati pa obžalujejo, da niso mogli preprečiti, da je ob incidentu dobil nož v trebuh.

Za sosede je junak Jesenic, mi vam ga predstavljamo v okviru projekta Junak Slovenije.

"A mi bomo šli pa kar mimo?"

Jusufagić se je konec julija, na povsem običajen in miren dan, s hčerkama vozil proti domu na Koroški Beli pri Jesenicah "Opazil sem, da ob cesti nek moški tepe žensko, ki se poskuša pred udarci zaščititi. Takoj sem opazil, da so dogajanje opazili tudi ostali mimoidoči in da čisto nihče ni pristopil. Počasi sem peljal mimo, kar se je očitno zdelo nesprejemljivo še mojima hčerkama. Starejša Ema je očitno čisto nagonsko vprašala, "A bomo šli kar mimo?", nakar sem takoj zapeljal s ceste. Stopil iz avta in se začel peš pomikati naprej, da bi videl kaj se dogaja," opisuje Jusufagić.

Sam ni bil, edini pa

Kljub temu, da takrat po tisti ulici ni hodil samo on, pa je bil edini, ki se je odločil, da bo posegel v prepir med moškim in žensko, ki ju je videl prvič. "Ko sem stopil iz avta, sem opazil, da je od tam dogajanje že opazoval nek moški. Vprašal sem ga, če sta to mož in žena, pa je odgovoril, da ne ve in da čaka, da bi posredoval, če bi moški žensko začel res močno pretepati. Potem je dejansko tudi skočil bližje, ko so se začeli vrstiti udarci. Pred mano sta hodila dva sprehajalca, ki sta se približevala prepiru, a sta se nenadoma umaknila. Ne vem, ali sta se ustrašila, ko sta videla, da napadalec drži nož, ampak nenadoma sta začela teči stran. Ko sta prišla mimo mene, sem jima rekel "Kam? A vaju ni nič sram, da bežita stran, medtem, ko tam sredi belega dneva pretepajo žensko?", pa sta samo odrvela mimo.

"Ja, pa kaj je s tabo?"

38-letni natakar takrat ni niti pomislil, da bi se mu lahko karkoli zgodilo. Niti posumil ni, da se vpleta v že dlje trajajoče družinsko nasilje, ki se je tistega popoldneva le preselilo iz stanovanja na ulico. "Mož je dobesedno tolkel po njej, gospa pa si je obraz zakrivala z rokami. Želel jo je zabosti v vrat, ampak mu ni uspelo, ker si je držala roke čez glavo. Zabadal jo je v roke. Prišel sem bližje in napadalca sunil s pestjo v ramo, vprašal sem ga "Pa kaj je s tabo?". Takrat me je zabodel, ampak noža sploh nisem čutil, šele videl sem, da ga vleče iz mojega trebuha. Prijel sem ga za vrat in poskušal z nogo brcniti, ampak se ni niti premaknil. Potem je zraven končno pritekel še moški, ki je prej dogajanje opazoval od daleč. Napadalca je prijel za roko in ga potegnil najprej. Vsi trije smo padli po tleh. Napadalcu je padel nož iz rok, ko mu ga je moški izbil iz dlani. Nato je takoj tekel pomagat ubogi ženski, pregledal, kje je zabodena in jo povil, jaz pa sem medtem držal napadalca na tleh. Pritisnil sem ga s koleni ob tla. Medtem so prišli na kraj že moji znanci, eden je napadalca pomagal obvladati na tleh, ostali so mi pomagali, da smo zaščitili mojo rano na trebuhu. Potem je na kraj že pridrvela policija, reševalci," pravi.

"Tudi zdaj bi ravnal enako, ker imam to v sebi!"

Njegovo zdravstveno stanje bi lahko še dodatno poslabšale notranje krvavitve, ki so se pojavile med prevozom v bolnišnico. "Ravnal bi povsem enako. Pomagati nekomu se mi zdi samoumevno. Težko mi je, ko vidim, da nekdo trpi. Še težje pa mi je, če mi nekdo to trpljenje zaupa. Vedno se želim pogovoriti z nekom, ki ga nekaj tišči proti tlom. Ampak ta bolečina vpliva potem tudi name in običajno sem tudi sam nekaj dni po takšnem pogovoru prizadet, odsoten."

"Junak je Ronaldo"

Jusufagić doslej pomoči ni odrekel še nikomur. "Ne vem, če sem jih s tem tudi rešil. Vsaj fizično, do tega dogodka, še nikogar."  A Jusufagić se nikakor nima za junaka. "Junak je zame nekdo, ki lahko pomaga množici ljudi. Ustaviti nekoga, ki besni po cesti, zame ni junaštvo, mislim, da bi to moral storiti vsak. Zame je junak Cristiano Ronaldo, zasluži veliko in veliko tudi da ljudem. To so zame junaki, ker s tem svetu, družbi veliko sporočajo."

Očetu življenja ni mogel rešiti

Zato prej kot z željo po junaštvu, Jusufagić ta občutek za pomoč drugim povezuje z neki osebnim notranjim strahom. Žensko, ki se je branila pred moževimi pestmi, je šel reševati čisto nagonsko. Ta nagon pa mu je prinesla predvsem tragična izkušnja v zgodnjem otroštvu, poudarja. "500 metrov stran od kraja, kjer sem rešil to žensko sem izgubil očeta. Star sem bil dobre tri leta in pol in bil sem zraven, ko se je to zgodilo. Dan je bil podoben temu zdaj, prav tako je sijalo sonce, na ulici, okoli naju je bilo tudi ogromno ljudi, vsi pa so le gledali kaj se dogaja. Jaz, fantek pa sem bil sam ob očetu."

Jezen je zaradi pasivnosti

Ko je nesrečno 39-letnico na Koroški Beli reševal pred pobesnelim možem, se je Jusufagiću pred očmi odvrtela prav očetova smrt. "Najbolj me je razjezilo to, da si nihče, enako kot že takrat, spet ni upal pomagati. Da so ljudje samo gledali. Šele, ko sem napadalca držal na tleh, sem prvič pogledal proti svojemu avtu, kjer sta čakali moji hčerki. Takrat sem se spomnil prizora iz otroštva. Pomislil sem, ali bosta onidve zdaj doživeli enako kot jaz takrat? Takrat sem za trenutek občutil strah, da bom izkrvavel."

Ker ne želi, da bi hčerki to podoživljali, se o tem, kaj in zakaj se je zgodilo, z njima veliko pogovarja. "Na kraju nisem želel, da bi videli rano, ker bi se ustrašili in sem jo zato pokril. Hkrati sem pa poskrbel, da sta ju znanca odpeljeta domov in poskrbela zanju.Takrat sem res imel občutek, kot da bi me nekdo vodil." 

Ničesar ga ni strah in ne obsoja

Ne glede na posledice pa Jusufagić napadalca ne obsoja. "Niti me ni strah. Ne bojim se ga srečati. Vem, da ta človek rabi pomoč in da ga je do tega, kar je storil, nekaj pripeljalo. Določene okoliščine, saj normalen človek tega ne bi storil. Jaz ne obsojam nikogar. Čeprav je res kriv zato kar je storil in zato ni opravičila. Ampak verjetno živi napačno življenje, se posledično vede preveč agresivno, posega po alkoholu. Kriv je tisti, ki ga je tega naučil in ki mu ni povedal, da to ni prav. Kriva je država, ki to dovoljuje. Ne morem razumeti, kako lahko nekdo brez posledic redno pretepa lastno ženo."