Naložbe, ki se jih lotevajo v zdravstvu (nič drugače ni niti v šolstvu, energetiki in drugje v javni upravi ...), vsakič znova pokažejo, kako nujno pri nas potrebujemo neodvisno agencijo za investicije. Palico, ki bo raznim lobijem rekla: ne, ne in ne. In neodvisno povedala, kaj so prioritete. Ker zdaj bolnišnice, če le najdejo kje kakšen (donatorski) milijon ali dva, kupijo najsodobnejše aparature, čeprav jih (še) ne potrebujejo, in ups, tudi nimajo denarja za preglede in operacije na njih.
V zdravstvu bolnišnice vodilni tudi mirno oblačijo v steklene fasade, po pipah, iz katerih pijejo onkološki bolniki, pa teče legionela. In tudi če se pacienti tri leta zapovrstjo poleti kuhajo v sobah, se v največji univerzitetni bolnišnici najdejo junaki, ki dajo prednost obnovi kuhinje. Pacienti so očitno zadnji. Veliko močnejši so IT-lobiji, pa lobiji kuhinjske in medicinske opreme. UKC se, da bo zgodba skoraj že podobna črnemu humorju, odloči sredi vročine poskrbeti, da je prijetno hladno aparaturam med popravilom, ker sicer ne bo nič z “akreditacijo”.
Ukrep. In kaj naredi zdravstveni minister? Po navadi besni zaradi naših razkritij, redko pa koga od odgovornih “pocuka za ušesa”. Res je naložba v hladilni sistem delavnic, v katerih popravljajo drage medicinske aparature, kapljica v morje v primerjavi z denarjem, ki ga potrebujejo za namestitev klimatskih naprav v bolniške sobe. A s takim pristopom bo UKC naslednje poletje gotovo spet obiskovala varuhinja človekovih pravic in merila nove temperaturne rekorde.
