Po pol stoletja končno našel očeta, išče še brata

Življenjska zgodba 53-letnega Saša Mulca iz vasice Lohača nad Planino je trpka. Mama ga je zapustila, ko je bil star dva meseca. "Zame ni mogla skrbeti," pove z glasom, v katerem je še vedno zaznati nekaj prizadetosti. "K sebi sta me v Stari trg pri Ložu vzela stara starša in skupaj z mojimi tetami lepo skrbela zame. Da sta moja resnična ata in mama, sem mislil vse do svojega enajstega leta, ko so mi v šoli povedali, da ni tako."

Spet je prišla šele na pogreb

Babico in dedka je takrat zaprosil, če lahko vidi svojo biološko mater: "Hitro se je odzvala in me obiskala. Kakšnih šest ur sva se igrala in obljubila mi je, da bova spet imela stike. Ni jih bilo. Spet je prišla dve leti kasneje, na pogreb mojega starega očeta. Naslednjič sem jo videl pri mojih petnajstih, potem se je redno oglašala dvakrat na leto."

Saša je seveda zanimalo tudi, kdo je njegov oče, o katerem ničesar niso vedeli niti stari starši: "Spraševal sem mamo, pa mi je vztrajno odgovarjala, da bom že izvedel, ko bo čas. Ko sem si ustvaril družino in tudi sam imel dva sinova, sem jo opomnil, da zdaj je pa res napočil ta trenutek. Ko bo čas, mi je odvrnila."

Bodi lepo v nebesih

Njegova mati je leta 2012 hudo zbolela in Mulec jo je iz izolske bolnišnice vzel na svoj dom. Po treh letih so ji našli sobo v postonjskem domu upokojencev, kjer je tudi umrla. "Med našimi obiski z menoj ni komunicirala, le z mojima sinovoma, svojima vnukoma. Dva dni pred njeno smrtjo sem bil pri njej, a je o očetu nisem več spraševal. 'Bodi lepo v nebesih,' sem se poslovil od nje," pripoveduje Mulec, ki je z iskanjem svojega najbližjega prednika nadaljeval na facebooku. "Leta 2020 me je poklicala mamina prijateljica in razkrila, kdo je. S sinom sva odšla v Piran in na cesti so me pozdravljali ljudje, ki jih sploh nisem poznal. Izkazalo se je, da sem podoben očetu in njegovemu sinu, mojemu polbratu."

Toda ob prvem obisku Obale nekdanji pismonoša, zdaj zaposlen v ajdovskem Mlinotestu, še ni obiskal očeta. Potreboval je čas. V Piran se je še vrnil in se mu nazadnje le predstavil. Na žalost ne moremo zapisati, da sta se prisrčno objela. 

"Oče, zdaj jih ima nekaj čez sedemdeset, ni pokazal interesa, da bi imel stike z mano, jaz pa ne bom silil vanj. Morda se bo kdaj premislil. Težko je to," nadaljuje Sašo. "In vendar je to zame srečen konec. Ves čas me je gnalo, da izvem, od kod izhajam. Rad pa bi odkril še, kaj se je v resnici zgodilo z mojim sorojencem."

Kradli novorojenčke

Pred petimi leti je v republikah bivše Jugoslavije odjeknila afera o ukradenih novorojenčkih. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja naj bi uradno umrli ob porodu ali nekaj dni kasneje, v resnici pa so bili predmet trgovine, prodali naj bi jih več kot 20.000! V njihovo iskanje, zdaj seveda že odraslih žensk in moških, so se v minulih letih vključile številne skupine, ne  samo denimo v Srbiji in na Hrvaškem, ampak tudi v Sloveniji, kjer je bila 2022. ustanovljena facebook skupina Izgubljeni otroci Slovenije in na pobudo Simone Šeremet Kalanj še društvo z enakim imenom.

"Stara mama mi je povedala, da je moja mama 14. februarja 1978 v koprski porodnišnici rodila še enega otroka. Med carskim rezom se je prebudila in slišala njegov jok, a naj bi čez tri dni umrl. Tega nisem nikoli verjel, raziskovati pa sem lahko začel šele po materini smrti, saj prej podatki centra za socialno delo (CSD) niso bili dostopni," razkriva Mulec. S partnerico Barbaro, "ki je moja gonilna sila, srečen sem, da jo imam", sta začela iskati dokumente. "Gospa Šeremet Kalanj nam je pomagala z informacijami, ki jih lahko zahtevava, med njimi porodni list," vskoči Barbara.

Ni še konec

Ker naj bi bilo tudi v primeru kraj novorojenčkov uradno vse "pokrito", morda ni presenetljivo, da je smrt Sašovega brata zavedena na matičnem uradu in porodnem listu, "podatki, ki sva jih dobila na CSD, pa so bili skopi, veliko je bilo prečrtanih". Umrl naj bi zaradi pljučnice.

Saša zdaj bega drugo dejstvo: tudi njegov oče ima sina, ki se je rodil februarja 1978. Kajpak v tem primeru ne gre za ukradenega otroka. "Morda je ta polbrat moj brat. A tega ne vem. Prosil sem ga za primerjavo najinega DNK. Najprej je privolil, potem pa mene in Barbaro zablokiral na facebooku in messengerju," zaključi Mulec.