Zadeva glede meje je prenapihnjena. Mejni problemi so politična manipulacija. Včeraj smo na domnevno vročih točkah iskali probleme. Belokranjci, Hotižani, celo piranski ribiči – vsi so nam povedali, da pri njih posebnih problemov ni. Problemi so v Ljubljani. Sedijo na vladi, sedijo v parlamentu. Problemi so politiki. Hrvaška je samo sosednja država. Povprečno prijateljska.
(Ne)sporazum. Referendum o arbitražnem sporazumu je štirimilijonski izdatek za politične igr(ic)e. Politiki želijo mejo s Hrvaško vsiliti državljanom. Dan po razglasitvi referendumskega rezultata ne bo meja med Slovenijo in Hrvaško prav nič jasnejša, kot je danes. Saj ni čudno, da ljudje ne vedo, ali bi šli na referendum, ker ne vedo, o čem bodo pravzaprav odločali. Politiki so se dejansko o vsem dogovorili, vse so določili, državljane pa potrebujejo za alibi za svoje odločitve.
V mesecu kampanje vam bodo "prodajali" marsikaj. Tudi to, da boste imeli mirne počitnice, če junija podprete sporazum. Imajo o Hrvatih tako slabo mnenje, da prejudicirajo, da vas bodo zaradi zavrnitve sporazuma mlatili na počitnicah? Neokusno! Če nadaljujemo po tej analogiji, se nujno odpre vprašanje, kaj se bo dogajalo šele, ko bodo arbitri razsodili in bo Slovenija ali Hrvaška izgubila del ozemlja, ki si ga trenutno lasti.
Državljani so morebiti v dilemi, kako naj se na referendumu odločijo. Jim je pa kristalno jasno, da politika ni sposobna reševati političnih problemov. Jih pa odlično ustvarja.
