Koliko časa ste čakali na organ?
Pet let. Vendar prvi dve leti oziroma še nekaj dlje, ko sem hodila na dializo, nisem bila zainteresirana za presaditev, niti nisem takoj začela s preiskavami za uvrstitev na listo.
Zakaj ste se potem le odločili za uvrstitev na listo?
Zdravniki so me prepričali. Imela sem peritonealno dializo. Priporočali so, naj se že enkrat opogumim.
Mogoče veste, na katerem mestu ste bili na listi?
Ne, tega nisem spraševala. Niti na katerem mestu sem v Sloveniji, ne na katerem sem na seznamu Eurotransplanta.
Je ledvica, ki vam je ustrezala, prišla preko Eurotransplanta (evropska institucija za transplantacijo organov), ali je bil ustrezen darovalec v Sloveniji?
Dobila sem jo preko Eurotransplanta.
Skozi kakšen proces ste šli?
Opravila sem preglede, nato so me uvrstili na listo. Na listo sem šla, ampak se sploh nisem obremenjevala, kdaj bom ledvico dobila. Meni je peritonealna dializa dobro delovala. Glede tega sem bila čisto mirna. Rekla sem si, kar bo, pa bo. Niti nisem bila vase prepričana, kako se bom odločila tisti trenutek, ko me bodo poklicali, da ledvico imajo.
In potem dobite klic …
Da. Zdravnica me je poklicala okrog 4. ure zjutraj in rekla, da imajo ledvico. Do 9. ure sem imela čas, da sem prišla v klinični center. Zdravnica mi je rekla, naj do konca opravim peritonealno dializo. Meni se je namreč izvajala ponoči, približno osem ur. Tako ni bilo treba v bolnišnici delati nobene dodatne dialize. Prišla sem v bolnišnico, opravila vse preglede. Ko je ledvica prišla, so naredili še 'cross match' – postopek, s katerim primerjajo obe tkivi. Sledila je operacija.
Kako je bilo z okrevanjem?
Pri meni je bil to šolski primer. V sredo zvečer sem prišla na intenzivno, enajsti dan pa sem šla že domov, ker je ledvica takoj začela delati. Nobenih zapletov ni bilo.
Kako se vam je izboljšala kvaliteta življenja?
Če drugega ne, sem sedaj čisto stoodstotno mobilna. S peritonealno dializo sem sicer bila mobilna. Če sem šla na dopust, sem vzela vse pripomočke s seboj, saj nisem bila odvisna od bolnišnice. Kljub temu se je bilo treba priklopiti za osem ur, to pa ni čisto to. Po transplantaciji imaš pa samo zdravila.
Koliko zdravil jemljete sedaj?
Terapije je precej. V začetku sem imela tri vrste zdravil proti zavrnitvi, sedaj imam še dvojne. Enih pojem šest, drugih pa tri na dan. Jemljem še zdravila za pritisk in za srce. Terapija je doživljenjska, samo doza se spreminja.
Kaj se je še spremenilo po transplantaciji?
Meni se ritem življenja ni dosti spremenil. Razen tega, da moraš redno jemati zdravila in se izogibati okuženih ljudi, še posebej v tem času. Zdravila so namreč imunosupresivna, zmanjšujejo odpornost. Treba je biti previden. Na primer, ko so vnučki bolni, jih jaz ne pazim. Ko pridem iz trgovine domov, si roke umijem in vse do zapestja razkužim.
Koliko časa je minilo od operacije?
Zdajle oktobra bo sedem let. V tem času nisem imela nikakršnih težav.
Ali še obstaja možnost, da bi telo zavrnilo ledvico po tem času?
Seveda. Prav zato je treba vedno jemati zdravila in paziti, da ne zboliš.
Kako pogosto morate na kontrolo k svojemu zdravniku?
Od začetka sem hodila vsak teden, nato vsakih štirinajst dni, vsak mesec, dva meseca. Zdaj, ko so izvidi stabilni, na tri mesece.
