Rok Capuder, zavod 404. Začeli v Sloveniji, sedaj že v Čilu

Zavod 404 je nadaljevanje zgodbe, ki jo je Rok Capuder začel na viški gimnaziji. Profesor fizike, ki je svoje dijake navdušil za projekte, je prav na njihovo pobudo ustanovil zavod, ki mladim nudi prostor, stroje in podporo za uresničevanje raznovrstnih projektov. Delajo na raziskovalnih, tehničnih in inovativnih projektih. Mladim želijo približati, da se s trudom da uspeti in rezultati njihovega dela so že vidni. So glasno ambiciozni in na to ponosni. Projekti, ki so si jih zadali za v prihodnje, to samo potrjujejo. 

Zadnji odmeven projekt je Microtransat. Gre za izziv, ki se ga ekipe lotevajo že enajst let. Kdaj je padla odločitev za sodelovanje v projektu? 
Od leta 2005 obstaja ta izziv. Cilj je izdelati avtonomno jadrnico, ki bo sama prejadrala Atlantik. Letos smo se Zavod 404 in Univerza v Ljubljani odločili, da skupaj izpeljemo prijavo na projekt in v roku dveh let izdelamo jadrnico, ki bo na tem projektu lahko tekmovala. Na projekt se tipično prijavlja mesec do dva pred spustom. 

Ekipa je sestavljena iz petih fakultet Univerze v Ljubljani, in sicer Fakultete za strojništvo, Fakultete za elektrotehniko, Fakultete za matematiko in fiziko, Fakultete za pomorstvo in promet in Fakultete za računalništvo in informatiko. Sestavlja jo okoli 100 študentov. 

Od kje je prišla pobuda?
Pobuda je prišla pred tremi leti, ko smo spoznali Gabra Breganta iz podjetja Ocean Tec. Njegove besede, da bi bilo super, če bi Slovenci tekmovali na takem izzivu, so se vame zasidrale. Čakal sem, da smo ustanovili zavod in da smo postali tako veliki, da lahko to operativno izpeljemo. Nato je sledilo srečanje z Gregorjem Dolinarjem, ki je prodekan na fakulteti za elektrotehniko. Strinjal se je, da bi v projekt šli skupaj. Pred štirimi meseci smo tako začeli delati. Odziv na univerzi je absolutno pozitiven in zelo hitrer.

Najbrž je velik tudi interes študentov?
Draž biti prvi in biti najboljši je zelo močan motivator, še posebej za študente, saj oni niso tako omejeni s tem, ali bo to finančno uspešno ali ne. 

Projekt zahteva kar nekaj finančnih sredstev. Kako se boste dokopali do njih?
Ocenili smo, da bi rabili 150.000 evrov. To so samo stroški materiala. Na projektu je skupina študentov za odnose z javnostjo in marketing, ki skrbi za obveščanje medijev in javnosti o tem, kar počnemo, in za nabiranje sponzorjev. Eden naših sponzorjev je Gaber Bregant s svojim podjetjem, ki se je zavezal, da nam bom to jadrnico naredil. 

Je ta denar vključen v teh 150.000 evrov?
Tako je. Izdelava jadrnice stane 45.000 evrov, torej nam manjka še 105.000 evrov. 

Saša Despot

Pa je kdo že izrazil interes za sodelovanje?
Takoj po predstavitvi projekta sta se na nas obrnili dve podjetji. Eno je KemisPlus, kjer izdelujejo industrijska lepila, drugo pa je Pronavitas, kjer se ukvarjajo s shranjevanjem sončne energije. Obe podjetji sta pripravljeni pomagati z materialom. Mi se zavedamo, da bomo več kot dve tretjini želenih sredstev dobili v materialnih sredstvih, kar je super. Zelo malo verjetno je, da bi kdo dal denar na mizo. 

So pripravljeni sodelovati tudi s svojim znanjem?
So. Iz tega projekta verjetno ne bo kakšnih velikih inovacij. Podjetja, ki tu sodelujejo, se morajo zavedati, da predvsem spodbujajo podjetnost in inovativnost med študenti in to na projektu svetovnega kova. 

Če vam uspe, je to tudi za podjetja, ki bodo sodelovala, velik uspeh?
Seveda. Lahko se bodo pohvalila, da so sodelovala pri izdelavi jadrnice, ki ji je prvi na svetu to uspelo. Vem, da imamo zelo visoke ambicije. Preden smo sploh začeli s projektom, smo se obrnili na strokovnjake, na slovenske jadralce, ki so že sami prečkali Atlantik, kot sta Andraž Mihelin in Ivan Štravs. Njihovi odgovori so bili pozitivni, da gre za zahteven projekt, ki pa lahko uspe.

Cilj je izdelati jadrnico v dveh letih. 
Tako je. Po enem letu bi radi šli na Jadran in poskusili stestirati same koncepte, da se vidi, kaj deluje in ne. Nato imamo še leto dni časa, da vse to izboljšamo. 

Kakšen je sicer interes sponzorjev?
Moram reči, da je povsod odziv zelo dober in sem zadovoljen. Zavod seveda išče finančne vzpodbude. Naša dva glavna sponzorja sta Eles in Inštitut za metalne konstrukcije, ki nam je omogočil, da imamo v njihovih prostorih delavnico. Prostori, kjer imamo delavnico, so bili še pred pol leta v popolnem razsulu, danes pa so zahvaljujoč njim v celoti lepo urejeni. Imamo nova okna, nov parket, …

Pa je razumevanje za takšne projekte?
Jaz mislim, da ja. Ni vse v tem trenutku tržno zanimivo, ampak ne moreš pričakovati od 16-letnika, da bo odprl svoje podjetje. So nekateri izjemni, ki ga lahko, ampak, če dobiš pri teh letih izkušnjo, kaj pomeni izdelek izdelati iz nič, od ideje do fizičnega izdelka, ti bo to koristilo vse življenje. 

Saša Despot

Med medijsko bolj odmevnimi projekti je tudi projekt razvoja podmornice Calypso skupaj z viškimi gimnazijci. Kaj se je zgodilo s podmornico, potem ko ste pometli s konkurenco na natečaju Vse = mogoče?
Podmornica je na remontu. Ko smo jo prvič potopili, se je izkazalo, da krmilniki motorjev niso delovali tako, kot bi morali. Dijaki, ki se ukvarjajo z elektrotehniko, se ukvarjajo s tem. Računam, da bi jim do konca maja uspelo, nato pa nas čakata Bled in Bohinj. 

Vizija Zavoda 404 je "404 je šele začetek". Če se vrneva na vaš začetek. Kdaj se je porodila ideja za Zavod 404?
V bistvu je pobuda prišla s strani dijakov. Na Viču smo imeli dijake, ki so zaključevali šolanje na gimnaziji in odhajali na faks. Želeli so si novih projektov, zato smo skupaj odprli zavod. Večina naših mentorjev je bivših dijakov, ki so prej sodelovali na projektih. Zdaj niso več samo z Viča, ampak tudi z drugih šol. Interes je velik. Začelo se je z dijaki, zdaj pa pokrivamo že osnovne šole, srednje šole in fakultete, v naše programe je vključenih že skoraj 2000 posameznikov. 

Kako ste razširjeni po Sloveniji?
Za enkrat se še ne upamo preveč širiti, ker je to le naše drugo leto delovanja. V prvem letu smo si zadali cilj, preveriti, če bo to šlo. Prvo leto smo imeli šest šol in je šlo. Drugo leto smo se odločili poskusiti množičnost in je dela ogromno. Vidimo pa, da bo šlo, da naši koncepti, način poučevanja, podajanja znanja, osvajanja tehnike, učenja dela na stroju, delujejo. Letos imamo 35 šol in pet fakultet.

Naslednje leto se nameravamo širiti. Želimo odpreti manjši center v Mariboru in enega v Ajdovščini. Imamo pa tudi projekt s Čilom. Sodelujemo z njihovim ministrstvom za šolstvo, prek pilotnega projekta, v katerem sodelujejo štiri srednje šole, ki izdelujejo atmosferske sonde. Sodelujemo s platformo Awesomi za iskanje mladih talentov. Lastnica platforme je Slovenka Urška Grmek, ki v Čilu dela. Ona nas je povezala z ministrstvom, s katerim imamo dogovor, da če letošnji projekt uspe, da bomo imeli naslednje leto med sto in štiristo šol. Poskušamo torej tudi globalno.

Kako poteka delo s Čilom?
Vse prek spleta. Naši dijaki učijo njihove. Oni se morajo naučiti angleško, naši se morajo bolje naučiti angleško. Zanimivo je in izziv delati z deželo, kjer jim angleščina mogoče ni tako blizu. Interes pri dijakih je.

Sam sem učitelj in opažam, da je pri učiteljih včasih prisoten strah, ker je to nekaj novega. Gre za nek nov koncept poučevanja in učitelj si mora že na začetku priznati, da premalo ve. Učitelj pred tablo je navajen, da je avtoriteta in da mora vedeti vse. Tukaj pa moraš velikokrat priznati sebi in dijakom, da ne veš vsega. Strojništvo in elektrotehnika sta tako široki področji, da ne moreš vedeti vsega. Dijaki se hitro naučijo, da jim ne moreš dati odgovora na vsako vprašanje, ampak da morajo sami poiskati določene odgovore. 

Se vam obetajo še kakšna mednarodna sodelovanja?
Določeni dogovori potekajo z Avstrijci, tako da upam, da drugo leto tudi pri njih začnemo s tem.

Saša Despot

Kako pa vam uspeva usklajevati poučevanje in vse, kar se dogaja v okviru zavoda?
Zelo težko. Imam to srečo, da imamo petnajst mentorjev, štiri operaterje, ki so zaključili s študijem, tako da oni držijo operativo pokonci. 

Kako izbirate mentorje?
Mi imamo odbite projekte in zanje potrebujemo najbolj odbite mentorje. Odbite v smislu, da si to, kar tukaj vidijo, resnično želijo delati. Da temu posvetijo svoj prosti čas, sobote, nedelje, da so se pripravljeni odpovedati kakšni zabavi.

Usposabljanje za mentorje traja eno leto. Eno leto mora biti z dijaki in starejšimi, da ga naučijo mehkih veščin, da osvoji koncepte, kako podajati znanje. Po enem letu lahko začne delati sam s svojo skupino. 

Koliko dijakov, študentov si je že podalo kljuko vaše delavnice?
Naše skupine so izredno velike, okrog 30 dijakov. Vendar pa to število upade. Gremo na skupine od 10 do 15 dijakov. Stvar je v tem, da te najprej nekaj potegne, nato vidiš, da je treba v to veliko energije vložiti.

Opažam, da je v Sloveniji - pa zdaj vidim, da tudi v tujini - odnos do podjetništva povsem zgrešen. Zdaj se veliko oglašujejo start-upi, v smislu, ustvari start-up, naredi aplikacijo in dobil boš milijon. Takih, ki jim je to res uspelo, je malo. Da ti uspeš v poslu, moraš delati. V vsakem poslu. Če dijakom to posredujemo, je to največ, kar lahko zanje naredimo. In seveda, da jim damo določene veščine, ki jih lahko kasneje uporabijo.

Letos imamo čez prste gledano okoli 400 dijakov. Ene skupine delajo po šolah, tisti, ki delajo fizično, pridejo sem. Čez teden se v delavnici zvrsti okoli 200 dijakov. Trenutno teče okrog 35 projektov. 

Kako poteka sodelovanje s šolami izven Ljubljane? 
Najbolj oddaljeni šoli sta Litija in Kamnik. Z Litijo imamo dogovor, da pridemo mi k njim vsak teden. Oni delajo električno rolko. Kamničani delajo avtonomno letalo in pridejo k nam v delavnico, ker je tako lažje. 

Saša Despot

Kako se odločite, katerim projektom dati zeleno luč?
Najtežje je prvo leto. Ko pridemo na šolo, dijake vprašamo, kaj bi počeli. Za nekatere projekte že takoj vidimo, da ne bo šlo. Včasih je treba njihove projekte malo zmanjšati. Nekateri bi na primer radi kar takoj naredili robota, ki bi hodil. V tem primeru smo rekli, začnite najprej samo z roko. Na gimnaziji Poljane bodo letos tako naredili bionsko roko. Natisnili si bodo posamezne komponente, nanje namestili elektromotorje in zadeva se bo tako lahko premikala.

Koliko idej pride od dijakov samih, koliko jih vi ponudite?
Sedemdeset odstotkov idej pride s strani dijakov, trideset odstotkov pa je naših.

Kako uporabni so izdelki oziroma koliko se jih izkaže za uporabne?
To niso produkti za prodajo, ampak bi se iz njih lahko nekaj razvilo. Prva stvar, ki jo naredimo je vedno potrditev ideje, ki jo imamo, ali zadeva deluje. Robot, ki lahko hodi po stopnicah, ki so ga naredili na gimnaziji Moste, je iz materialov, ki imajo majhno vzdržljivost, a robot deluje. Zdaj oni to nadgrajujejo z boljšimi materiali in tako poskušajo iti naprej.

Delavnica je dobro opremljena s stroji. Katero orodje bi si še želeli imeti?
Laserski rezalnik. Mentorji si tega zelo želijo, tako da, če je kje kdo, ki je pripravljen donirati laserski rezalnik za les, takoj vzamem. To je super zadeva za izdelavo prototipov ohišij, premičnih delov iz lesa, plastike, manj je odpadka, hitrejši je. 

Katerega projekta bi se radi lotili?
Če sem čisto iskren, se moram trenutno sam zelo držati nazaj, da ne začenjamo novih projektov, ker so mentorji preobremenjeni. Microtransat je zadnji projekt, ki smo ga začeli, dokler se ne izobrazi več mentorjev. Zdaj imamo dva nova mentorja. Mislim, da bomo drugo leto lahko šli še v druge vode ne samo jadralske. Imamo projekt, kjer izdelujemo raketo na trdo gorivo. To je segment, ki si ga sam želim še bolj ojačati.

Na kateri projekt ste najbolj ponosni?
Najbolj ponosen sem zagotovo na Calypso. To je bil tudi zame tisti projekt, ko sem se odločil, ali ostati samo v šoli ali poskusiti še nekaj več. Izkazalo se je, da je želja, da mladi bi delali in dobil sem malo več samozavesti.  

Saša Despot

Kako bi opisali odnos s šolami in fakultetami?
Zelo dober. Jaz poskušam čim več graditi na tem odnosu. Vem, da so učitelji, šole in univerze ie, ki naj bi mlade ukalupljali in tako naprej. Naj dam primer: najlažje je reči, država me je "zafrknila". Država nekaj dela narobe. Ni država. Nekje je nekdo, nek državni uradnik, ki eno zadevo zavira. To je oseba z imenom in priimkom. To ni država.

Enako je z učitelji in s profesorji. Vsi vemo, da smo imeli učitelje, ki so bili super in druge, ki so nam šli na jetra. Tisti, ki so bili super, so nas največ naučili, bolj smo jih poslušali. Več kot bo takih, bolje bo. 

Kdaj ste začutili potrebo po tem preskoku od učitelja do tega nekaj več?
V otroštvu sem imel dostop do delavnic obeh dedkov, kar je bilo zame nekaj najboljšega. V delavnicah sem lahko delal vse. Zato sem šel tudi študirati fiziko, ker me je zanimalo, kako stvari delujejo. Po zaključku sem se usmeril v pedagoški poklic. Rekel sem si, da če v petih letih ne bom našel skupine dijakov, ki bi delala to, kar bi jaz delal, ko sem bil star toliko kot oni, potem moram delati nekaj drugega. 

Ko sem prišel na gimnazijo Vič, sem jim ob koncu šolskega leta predlagal, da bi z mano delali raketo oziroma atmosfersko sondo. Niso vedeli, ali mislim resno ali kaj bi rad od njih. Na koncu je bila polovica razreda za. Naslednje leto smo tako začeli s tem projektom in tukaj se je začel ta plaz.

Ravnateljica Alenka Krapež je že od prvega dne podprla zadevo. Vse skozi podpira to kar počnemo.  Brez tega bi bilo tudi tukaj danes zelo težko. 

Koliko časa vam ostane za kaj drugega?
Nič. Štiriindvajset ur je premalo za vse. Letos je lažje, ker smo štirje. Kar smo začeli, bomo poskusili speljati in v to bomo vložili vse, kar imamo. Če nam v petih, šestih letih ne uspe, bomo zgodbo zaključili. Če pa nam uspe, hočemo, da nam uspe na veliko.