Ta slovenski duhovnik je poročen, ne boste verjeli, kaj še počne ...

Najprej, kdo je diakon: to je krščanski duhovnik nižje stopnje, ki je lahko tudi poročen in ima družino. Lahko krščuje, poroča, pridiga pri maši in celo, z dovoljenjem škofa, vodi župnijo, ne more pa posvetiti hostij in dajati odveze pri spovedi.

In kdo je Matic Vidic? Šestintridesetletnik iz novomeškega naselja Bučna vas bo v ponedeljek obeležil prvo leto posvetitve v diakona: "Če so diakoni poročeni, morajo biti vsaj osem let, stari vsaj 35 in biti v cerkvi prepoznani, da ji lahko pomagajo. Jaz sem med slovenskimi najmlajši."

Že pri šestnajstih živel sam

Z ženo Petro in sinom Izakom Osebni arhiv

Takrat je v prepričanju, da bo postal duhovnik, razmišljal o vpisu v salezijansko gimnazijo v Želimljah ali škofijsko v ljubljanskem Šentvidu. "Nazadnje sem, malo zaradi stroškov in malo zaradi oddaljenosti, obiskoval novomeško gimnazijo. Tam sem seveda opazil dekleta in sprevidel, da brez njih ne bo šlo, pomislil sem celo, da sem izdal boga. V četrtem letniku sem spoznal Petro, kasnejšo ženo," pripoveduje Vidic.

Kandidiral za župana

V Ljubljani je doštudiral filozofijo in teologijo, ker bi tam pač najverjetneje dobil odgovor na vprašanje, ki ga je ves čas preganjalo, kaj je smisel življenja, vmes pa se začel ukvarjati s podjetništvom in politiko.

"Pri devetnajstih sem imel prvo podjetje, organizirali smo skupinske maturantske plese, v Slovenijo pa pripeljali prvo pivsko igro Drinkopoli, ki promovira seks in alkohol. Takrat sem začutil, da to ni moj smisel in se umaknil iz firme," je iskren naš sogovornik. "V politiko pa me je uvedel Franci Kek, postal sem predsednik podmladka v stranki Zares. Saj vem, da vera in liberalne vrednote ne gredo skupaj, a jaz sem na to gledal kot na nabiranje političnih izkušenj. Živel sem po svojih vrednotah. Po propadu stranke sem bil še občinski svetnik v Novem mestu, pri 24 letih sem kandidiral za župana. Zatem sem zaključil s politiko."

Osebni arhiv

Izak je izmoljeni otrok

Toda Matic te prave poti takrat še ni prepoznal. "V sebi sem imel strup, željo po udobnem življenju, moči, bogastvu, da sem v družbi nekdo. To je strup, ki ga danes mladim vbrizgavajo vplivneži, t.i. influencerji, v tistih časih ga je širilo start up gibanje. Poskusil sem se v razvijanju start up aplikacije za lokalne prevoze na klic. K sodelovanju me je povabil GoOpti, kasneje pa AMZS v sodelovanju z novomeško občino. Ta je prav na koncu, v finalnem koraku, odstopila od projekta. Izgubil sem vse in bog se je spet oglasil: 'To ni tvoja pot'."

Leta 2016 je izgorel: "Izgorelost ni posledica preveč dela, kot vlada prepričanje, ampak dela v napačni smeri, brez smisla. Pol leta me je preživljala Petra, jaz pa sem iskal smisel. Videl sem, da me bog kliče in pred sedmimi leti sem pristal na vojaškem vikariatu."

Z ženo sta potem, ko sta se trudila sedem let, bila na treh neuspešnih umetnih oploditvah in obiskovala bioenergetike v Sloveniji in na Hrvaškem, dobila sina Izaka: "Prijatelj Gašper Naglost, zdaj kaplan v Ilirski Bistrici, naju je vprašal, če sva pripravljena na zakrament bolniškega maziljenja. Mesec dni kasneje, ko bi morala na četrto umetno oploditev, se je izkazalo, da je Petra noseča. Izak je izmoljeni otrok."

Ne bom spala z duhovnikom

Še pred njegovim rojstvom je Vidic na povabilo novomeškega vikarja Petra Kokotca začel s pripravami za diakonat. "Petra je bila sprva proti. 'Ne bom spala z duhovnikom,' je rekla."

osebni arhiv

Prebivalci Bučne vasi, vključno z Vidicem, so imeli z Romi iz bližnjega naselja Brezje-Žabjak slabe izkušnje, bili so žrtve izsiljevanj in kraj. Nepriljubljeni sosedje so na svoji poti do trgovin po njihovih ulicah puščali kupe smeti.

"Najprej sem za njimi pobiral odpadke, a mi je bilo kmalu jasno, da to ne bo dovolj, da jih je treba ozaveščati. Moral sem z njimi vzpostaviti stik in jih nagovoriti s spoštovanjem do njih, kakršni bi lahko bili, ter prositi, če mi pri tem pomagajo. Posledica je, da ni več smeti," nadaljuje Vidic. "Nato sem se z vso muko napotil v njihovo naselje, da bi jih spremenil, vendar sem spremenil sebe. Spoznal sem vso njihovo bedo, trpljenje, zlorabe, prevdsem pa brezsmiselnost – bivanjsko praznoto."

Vse več dijakov

Potem ko je videl, da Romi verujejo samo v Marijo, v Kristusa pa ne, je pri njih začel prirejati praznovanja krščanskih praznikov, postavljali so jaslice, Miklavž je prinašal darila. Njihove otroke je začel poučevati verouk in pred tremi leti so imeli prve obhajance ter pred dvema še birmance: "Birmanci zaključujejo osnovno šolo ali hodijo v srednjo. Lani sta bila v naselju dva dijaka, letos jih je enajst. Z malteško viteško pomočjo sem zanje organiziral prevoze."

Maticevo prizadevanje so opazili tudi na občini in z njim navezali stik: "Rome moramo spreminjati od znotraj, ustvarjati med njimi zglede, ki jim bodo drugi sledili. Lani sem službe našel dvema in letos še dvema, na komunali in čistilnem servisu."

Toda v službi imajo sprva težave, pravi, "ker je to zanje tuj svet, kaotično stanje. Zato  jim je treba zagotoviti socializacijo na delovnem mestu, da jim razblinimo strahove. Občina bi morala ustvariti njim prilagojene službe, denimo v komunali, kjer bi se socializirali in po recimo treh mesecih lahko iskali delo drugje".

Ne posmehujejo se mu več

Vidic potemtakem rešitev romske problematike vidi v njihovem zaposlovanju, sploh kot specializant logoterapije, ki se ji bo prihodnje leto, po koncu dela v Slovenski vojski, posvetil tudi poklicno: "Govori o tem, da človeka žene smisel. Samega sebe in svoje življenje pa osmisliš prek dela."

Prizna, da so se mu sovaščani sprva posmehovali, zdaj pa spoznavajo da je po 40 letih nerazrešenih odnosov z Romi ostala le še zadnja pot, "pot ljubezni". Pri tem si ne zatiska oči, da sosedje iz Žabjaka ne povzročajo več težav, največ je narkomanstva, vendar na koncu predora vidi luč. Tudi policija se povezuje z lokalno skupnostjo in v sodelovanju z drugimi institucijami, državo, občino, centrom za socialno delo, šolami, verjame v napredek.

Še naprej bo skrbel za pastoralo Romov, ki jih krščuje vsak teden, in poročal "civile", ki jim je, kot pravi, všeč, da obred vodi poročen moški z izkušnjami iz prve roke. Ampak to je že povsem druga zgodba.