Ekstremni športnik, triatlonec, predvsem pa vsestranski in neizmerno predani prostovoljec Matej Markovič je minuli konec zbudil in vzpodbudil Slovence naj darujejo za šolske potrebščine otrok, ki si sami ne morejo privoščiti, medtem ko je on v le treh dneh preplaval 20 kilometrov, odkolesaril 650 kilometrov in pretekel 210 kilometrov po Sloveniji.
"Vse to brez spanja, brez pravega počitka in v le treh dneh. Preizkušnja, ki se je mnogim zdela nečloveška, je uspela," poudarja Markovič, vidno zadovoljen ob zaključku te izjemne dobrodelne akcije.
Zbral je...
Koliko točno je Markoviču uspelo zbrati s skoraj 78-urno ekstremno triatlonsko preizkušnjo za dober namen, ki jo je vodil kot del akcije Srce Sloveniji, bo znano do konca tedna. Takoj zatem bo Markovičevo humanitarno društvo Never give up ta sredstva predalo prav tako prostovoljki Ani Lukner, idejni vodji dobrodelne akcije Anina zvezdica, ki že od leta 2010 na vse možne načine pomaga socialno ogroženim.
Na Triglav še pride, zagotovo!
Markovič je svoj humanitarni podvig začel preteklo sredo, ko je točno opoldne skočil v morje na začetku slovenske obale in zaplaval proti Portorožu. Od tam potem odkolesaril proti Murski Soboti in se s kolesom nato spet vrnil nazaj na obalo. Kolesarsko opremo je tam takoj samo zamenjal s tekaško, obul tekaške copate in se podal še na 210 kilometrsko pot do Pokljuke, kjer se je ustavil v soboto pozno popoldne. "Njegov cilj je bil sicer, da bil svojo 72-urno preizkušnjo zaključil na Triglavu, vendar pa so bile vremenske razmere, na žalost, preveč nevarne, da bi se skupaj z ekipo, ki je bila po treh neprespanih nočeh že kar dobro utrujena, odravil proti naši najvišji gori. Odločitev vsekakor ni bila lahka, saj je Matej človek dejanj in svoje obljube izpolni. Tokrat pač ni šlo, ampak obljublja, da bo skupaj z ekipo Triglav vsekakor še osvojil," poudarjajo v Markovičevi ekipi, ki ga je spremljala, spodbujala in mu lajšala celotno, fizično izjemno naporno in zahtevno preizkušnjo.
Lažje je šlo, ko je videl, da res ni sam
Prav zadnji vzpon proti Pokljuki se je Markoviču zdel najtežji v celotni preizkušnji. Njegove noge so bile že pošteno težke, telo močno pregreto, a kljub temu je tekel z vedno večjim zagonom. Spremljevalna ekipa mu je namreč sproti prebirala spodbudna sporočila navijačev in tudi zahvale tistih, za katere je zbiral pomoč. "Ko so mi na glas brali komentarje ljudi, ki so me spremljali, je bila prava sreča, da sem imel gor očala, ker takrat je bilo pristono vse, sreča, žalost, oči so bile polne in v tem stanju, ko sem bil, sem komaj zadrževal solze. Je pa to dodatna potrditev, ko ljudje pišejo in dihajo skupaj z mano," dodaja Markovič.
