Alenka je lahko petkrat v Bruslju, pa bo v primerjavi z Janezom vedno navadna amaterka.
Žurnal24 main
Politika je hudo preprosta stvar. Na dolgi rok preživijo tisti z največjimi interesi, vmes pa se, ko se volivci naveličajo lumparij enih in istih obrazov, najde prostor za kakšnega padalca. Trenutno smo v fazi zračnega desanta, ki lahko zmago na političnem odru v slabih dveh letih spreobrne v največji poraz. Ta se je zgodil Jankoviću in se lahko tudi Cerarju. Za dolgoročnost stranke potrebujejo vojake, ki so infiltrirani v vsa področja življenja, predvsem pa morajo biti vojaki ekonomsko odvisni od svojega velikega vodje. Šele takrat ima stranka pogoje, da uspeva iz volitev v volitve. Janez Janša je ta koncept političnega vojskovanja pripeljal do popolnosti. Njegovi vojaki le redko razmišljajo s svojo glavo in za poslušnost so vedno nagrajeni. Zoran Janković se je vsega skupaj lotil malo drugače, a še vedno gre za podoben koncept. Zvesto ekipo iz Mercatorja je preselil na mestno občino, nato pa jih je želel seliti še v vrh države. Njegova težava je v tem, da v sistem ni zajel kritične mase, ampak se je omejil na peščico, recimo jim generalov, ki pa so brez vojske vredni bore malo. Alena Bratušek je šla še korak dlje in je ta krog zožila na samo sebe in tako stranki tudi ni dala možnosti, da bi se prijela tam, kjer je to na dolgi rok najpomembnejše. Pri hvaležnosti majhnega človeka za uslugo velike Alenke.
Ideologija je ob vsem tem za mazanje oči, gre izključno za piramidni sistem izkoriščanja sistema. Pohlepa po moči, pa naj gre za samo vladanje, zdravljenje kompleksov, dvigovanje ega ali zgolj za denar. Ta v vrhu niti ni tako pomemben, bolj ko se spuščamo navzdol po piramidi, več šteje denar in manj zdrava pamet. Vsakomur, ki ne razume kaj govorim, toplo priporočam, da naj gre vsaj enkrat v življenju na kakšno veselico občinskega odbora SDS, SLS, NSi, Desus … Ni potrebno veliko, da ljudje prodajo svojo dušo. Ali je to obljuba o novi cesti, višji pokojnini, kakšna sejnina za sedež v občinskem svetu ali le dobro pečen odojek. LDS je začela propadati, ko je nehala vrteti odojke in se je želela povzdigniti nad domačnost. SLS je na drugi strani vedno obstajala zgolj zaradi te domačnosti, SDS pa jo je nadgradila še s prvovrstno kadrovsko politiko. Primer Mojce Škrinjar, ki si je sama podpisala soglasje za kasnejše imenovanje za pomočnico direktorice Študentskih domov Ljubljana, je le eden od mnogih korakov za razpršeno in dolgoročno hvaležnost stranki, ki bo preživela, pa če bo general še dvajset let v zaporu. Alenka je lahko petkrat v Bruslju, pa bo v primerjavi z Janezom vedno navadna amaterka.
O kadrovanju in samoimenovanju slovenskih politikov si lahko več preberete tu.
