Prvo leto projekta Junak Slovenije je zaznamoval 17-letni Rok Vori z Velike Polane. Rok je marca lani preprečil dvojni umor. Od takrat dalje je požel veliko medijske pozornosti, prepozna ga praktično vsak sokrajan oziroma prebivalci bližnjih občin, a mlad nogometaš ostaja skromen.
Rokov oče JožeCelo vrsto priznanj je dobil na ta račun. Presenečen sem in hkrati vesel, da je prejel takšna priznanja, kot sta Pomurec leta in Junak Slovenije – to je priznanje, ki nekaj pomeni.
Na novinarska vprašanja glede nesreče in drugih tem odgovarja strnjeno in kratko, bistveno bolj pa se razgovori ob omembi njemu bližnje teme – športa. Z Rokom smo se pogovarjali po podelitvi priznanja pri predsedniku vlade Borutu Pahorju.
"Hodim v dvojezično srednjo šolo v Lendavi, na smer strojni tehnik. Kam bom šel naprej, že razmišljam, ne vem pa še dokončno. Mogoče bi šel študirat mehatroniko ali strojništvo, najverjetneje v Maribor," predstavi svoje načrte glede šole.
"Želim si doseči še več"
Njegova prva ljubezen je nogomet, posveča se mu že od malih nog. "Nogomet igram v sosednji vasi, pri NK Hotiza. Moram povedati, da smo trenutno prvi v pomurski nogometni ligi, smo jesenski prvaki, tako da nam gre zaenkrat dobro. Igram na mestu napadalnega vezista, treniram pa od šestega leta. Sploh si ne predstavljam, da bi živel brez športa. To mi veliko pomeni in želim si tudi kaj več doseči, če bo le priložnost in bom dovolj dober. Šport imam preprosto rad." Ko ne pomaga staršem ali ima druge obveznosti, se odpravi ven s prijatelji. Čas rad preživlja na računalniku, redno pa spremlja tudi druge športe – predvsem košarko, rokomet in boks.
Tvegal svoje življenje za sosedi
Na prvi pogled bi tako morda rekli, da je tipičen najstnik. A vseeno ga od vrstnikov loči dejstvo, da je lani – pri komaj 16 letih – tvegal svoje življenje v zameno za to, da je rešil sosedo in njeno hčerko. "Ne vem, če se kaj ločim od vrstnikov. Mogoče sem imel za odtenek več poguma, ampak mislim, da bi tudi drugi v taki situaciji naredili enako. Ko zaslišiš take krike, ti nič drugega ne pade na pamet, kot da greš pogledat, kaj se dogaja, in pomagaš," skromno vztraja Rok.
Priznanja ga niso spremenila
Tudi njegov oče Jože je ponosen, ker Roka medijska pozornost po tem ni spremenila: "Ostal je isti, kot je. Prav nič se ni spremenil. Je skromen in zaradi tega ni postal nič višji." Na sina je ponosen, predvsem pa ga veseli, da je vedno pripravljen pomagati. "Veseli me, da nama z ženo Darinko pomaga pri domačih opravilih. Moram reči, da je zaenkrat zelo priden."
Upravičeno ponosen nase
Rokovo junaško dejanje sega v marec 2010, ko je zjutraj na poti v šolo v sosednji hiši videl žensko, ki leži v krvi, njenega moža in hčerko. Moški je imel v roki sekiro in je šel proti ženi, Rok pa je s hitrim posredovanjem moškemu z roke zbil sekiro ter ga podrl na tla. Uspelo mu ga je obvladati do prihoda policije.
Rok VoriVse se je zgodilo naenkrat, tako da niti nisem razmišljal o drugem kot o zaustavitvi napadalca.
Za 66-letnega soseda pove, da je zdaj v zaporu. "S sosedo in hčerko imamo super odnose, večkrat se dobimo na kavi. Obe se v redu držita. Sedaj je soseda komaj začela govoriti o tem, da mož ni nikoli govoril o svojih problemih. Konflikti v družini so bili tako psihični in fizični. Šele zdaj vse te besede prihajajo na dan. Mi (Rokova družina, op. a.) imamo z obema dobre odnose. Včasih nas povabijo na pijačo, mi njiju nazaj in se dobro razumemo."
Za to dejanje je prejel tudi medaljo policije za hrabrost, izbran pa je bil še za Pomurca leta. Danes je prejel še priznanje Junak Slovenije 2010. "Moram povedati, da sem kar ponosen nase, saj so to velike nagrade. Sem kar vesel," zaključi.
