“Imam najlepši poklic na svetu, to sem že velikokrat povedala,” za naš portal poudari Leda Zajc, ki v okviru svojega samostojnega podjetja nudi varovanje in sprehajanje psov že deset let. Do te dejavnosti je imela za seboj 20 let uradniškega poklica. “Potem pa sem si na neki točki rekla, da ne bom več delala nečesa, kar ljudje v resnici ne potrebujejo,” pravi Zajčeva.
Takorekoč čez noč je dala odpoved v redni službi in razmišljala, kaj bi počela. “Imela sem psa, že vse življenje imam rada živali, nikoli pa si nisem mislila, da bi se na ta način lahko preživljala. Ampak pomislila sem, če takšna dejavnost živi povsod po svetu, ne vem, zakaj ne bi pri nas,” pojasnjuje in dodaja, da je do novega poklica res prišla čez noč. “Niti neke silne ljubezni do psov prej nisem čutila, vedno sem mladim govorila, naj imajo raje otroke, ne pse. Vendar življenje je polno presenečenj,” se nasmeji.
S svojo dejavnostjo je zadovoljna, ima najmanj sto rednih strank, ki se vračajo po njene storitve. “Včasih me potrebujejo bolj, včasih manj. Pokličejo, ko so prezasedeni, ko zbolijo, ko so počitnice. Zaupajo mi,” pove in doda, da ima na dan najmanj osem strank, vendar le enega hkrati. “To ni Amerika, da bi se ustavila v več blokih hkrati in imela potem na vrvicah nekaj psov. Jaz imam le enega in temu se popolnoma posvetim," pove, vendar hkrati doda, da vzpodbuja, da se psi v njeni oskrbi igrajo in družijo tudi z ostalimi.
Poudarja, da to ni poklic za mlajše. “Na voljo sedem dni v tednu, 1. januarja, 1. maja, v soboto in nedeljo. Nimam majhnih otrok, nimam ostalih obveznosti. Moj poklic, moja dejavnost je moj način življenja. Mlajši v to dejavnost prihajajo in tudi odhajajo.” Toliko posla, da bi najemala ali zaposlila pomočnika, ni, sama pa se povsem dostojno preživi.
“Delo ni enostavno, kar izračunajte, koliko je potrebno hodit na dan s psmi, da bi se preživela. Vendar meni nikoli ni težko. Nasprotno, v tem uživam,” se še nasmeji 52 kilogramov težka gospa, ki med drugim sprehaja tudi 70 kilogramov težko nemško dogo. Neprijetnih primerov s svojimi strankami še ni imela. “Človek mora biti psu vodja in jaz vedno nakažem zelo jasna pravila. Seveda imamo tudi zelo gajstne pse, vendar ni se še pripetilo, da jih ne bi ukrotila,” pove in doda, da nevarnih psov tako ali tako ni, nekateri imajo žal le nevarne lastnike.
barbara.barbic@zurnal24.si
Dober poklic ampak glede na to da sta ostala dva prenehala z dejavnostjo to veliko pove o tem kako malo je priložnosti za tako delo v katerem bi človek užival.
S ključi se ni za hvalit., ker postanes tarca tatov. 100 zamenjanih kljucavnic. Novinar, bi moral to izrezati, četudi je to rekla. Samo novinarji so kratkovidni in ne štekajo, da priloznost dela tatu. Ne razmisljajo sploh vcasih, ce sem posten.
všeč mi je njena izjava, da je 20 let delala kot uradnica in se odločila, da ne bo več delala tega, kar ljudje ne potrebujejo !bravo !