Taborniki: "Radi vračamo družbi in naravi"

V dvajsetih letih, kolikor praznuje letos mestna zveza tabornikov, se je pri tabornikih zvrstilo kar nekaj generacij. Ali res drži ta rek, enkrat tabornik vedno tabornik?
Helena Ločniškar: Ja. Toliko stvari se ti zgodi, toliko prijateljstev spleteš, ki so del tebe, tudi naučiš se toliko stvari in tako deluješ tudi naprej.
Urša Primožič: Taborniki tudi po tem, ko niso več aktivni, ostanejo del ene velike družine po srcu. V bistvu si ustvariš eno veliko družino.
Maša Fatur: Vsi se radi vračajo. Tudi če za nekaj časa prekinejo z aktivnostmi, se vrnejo nazaj, ko imajo otroke. Všeč jim je da se obdržijo te navade in da jih naprej razvijamo.

Kdaj pa je pravi čas, da se vključiš med tabornike?
Helena: V začetku osnovne šole. To je sicer malo odvisno tudi od rodu, koliko imajo vodnikov. Konec osnovne šole prihaja do vedno več akcije, v srednji šoli pa si že vključen v organizacijo. Postopoma sprejemaš naloge, ki te vlečejo naprej.
Urša: Lahko se pa kadarkoli vključiš, če te zanima. Vključujejo se tudi starejši.

Za otroke danes velja, da jih je izpred elektronike težko zvleči v naravo. Ali to opažate tudi vi?
Helena: Jaz sicer v zadnjem času nisem aktivna vodnica, a menim, da če jim daš kaj pametnega za počet, ni problemov. Na taborih se vedno ustvarijo najboljši spomni in ni potrebe po elektroniki. Tudi nobenega jamranja ni, da tega ni.
Maša: Kdaj se sicer opazi, da otroci s tem odraščajo ter na akcije prinesejo telefone in tablice, a je naš program tako pester in jih tudi znamo zmotivirati, da odložijo elektroniko in se posvetijo naravi.
Urša: Jaz opažam pri mojih 12-letniki, da imajo na sestankih telefone, na taborih pa niti ne.
Helena: Drugače jim pa tako zmanjka baterije.

Kdaj pa začnete s poučevanjem mlajših otrok, z vodništvom?
Maša: Jaz sem z vodništvom začela lani, v prvem letniku gimnazije. S petimi drugimi vodnicami smo prevzele okoli 40 otrok, namesto, da bi bile najprej pomočnice, smo kar takoj prevzele vodstvo s svojim programom. Letos pa imam že sama svoj vod, kjer so otroci stari 9 ali 10 let.

Ali imate zaradi svoje mladosti, kdaj težavo s vzpostavljanjem avtoritete?
Enoglasno: Pri kom, starših ali otrocih?
Urša: Ko smo mi mladi, prevzamemo tudi mlade otroke. Starostna razlika je tako še vedno dovolj velika, da lahko vzpostaviš avtoriteto. Otroci tudi nimajo nekega občutka za starost. Enkrat sem jih celo vprašalo, koliko mislite, da sem stara. Odgovorili so, da okoli trideset ali štirideset.

So starši večji problem kot otroci?
Urban Lečnik Spaić: Ja!
Helena: Mislim, da gre bolj za strah. Za samo imamo tudi vedno starejše načelnike in starešine, ki bi priskočili na pomoč, če bi se kaj zalomilo. Vedno je neka pozicija, ampak po drugi strani pa ti veš, da znaš te stvari, da si se izobrazil ta te stvari in veš več o tabornikih kot starši. Tudi če boš ti dobro delal, bodo to starši spoštovali in celo postali tvoji zavezniki.
Urban: V osmih ali devetih letih si ti vse to preživel in zato lahko daješ znanje naprej.
Urša: Včasih, ko starši zares odločno pristopijo, se res ustrašiš, a na koncu ugotoviš, da ti nočejo nič hudega. Hočejo le najboljše za svojega otroka.
Maša: Ta naša mlada starost je morda res bolj pri starši kot pri otrocih, saj morajo starši pridobiti zaupanje v nas. Da bo nek 16-letni najstnik lahko prevzel hordo otrok.

S čim pa vas starši najpogosteje utrujajo?
Urban: Kako bodo otroci zdržali brez njih.
Urša: Mene so starši moji otrok tudi pozitivno presenetili, da so se sami odločili, da otrokom na tabor ne dajo telefonov in sladkarij, ki jih ponavadi vzamemo, da jim miši ne bi preglodale šotora. Presenetili so me, ker se milila, da bodo bolj zaščitniški, češ, da otroci potrebujejo telefone, da jih lahko pokličejo.

Starši tudi kličejo na tabor …
Vsi: Ja, to je res.
Helena: Klici, ali ste prispeli in ali je vse v redu, so pogosti. Problem s telefoni je tudi, da potem otroci sami kličejo starše, pa mi niti ne vemo, da jih daje domotožje ali da je kaj narobe. Zgodilo se je tudi že, da so starši prišli na tabor in odpeljali otroka, pa mi niti vedeli nismo.

Tabori so vrhunec leta?
Maša: Ja, vsak teden imaš sicer sestanke in ob koncih tedna tudi akcije, a nič ni kot tabor. Štirinajst dni ali tri tedne si obkrožen s taborniško družbo. Ko se zbudiš si tabornik, ko greš spat si tabornik … Tudi otrok je to ena posebna dogodivščina.

Kaj pa otroke učite na sestankih čez leto?
Urša: Celostno gledano jim hočemo dati širino, da se bodo znali izraziti in da bodo znali v kriznih situacijah pravilno reagirati. Skratka skušamo narediti odgovorne državljane, da bodo samostojni. Vse to se učimo preko klasičnih taborniških veščin: kurjenje ognja, delanje vozlov, prve pomoči, orientacije …  Stojimo jim ob strani, tudi če jim ne gre v šoli, jim lahko pomagamo. Hočemo jim biti mentorji.

Maša: Hočemo biti tisti, ki jim bodo lahko zaupali, če bodo potrebovali pomoč.
Urban: Pri tabornikih se tudi izoblikuješ, odkriješ kaj želiš početi. Na primer pri tabornikih začneš fotografirati in nato iz tega razviješ svoj poklic.
Maša: Pri tabornik spodbujamo vse to. Če si umetnik, te bomo porabili. Če si dober v orientaciji, te bomo porabili.
Urša: Tudi če delaš le neumnosti, te bomo porabili ... Na primer za animatorja. Imamo pozitivno okolje, kjer lahko razvijaš svoje potenciale.

Taborniki so bili včasih prisotni malo da ne na vseh šolah. Je še tako ali članstvo upada?
Helena: Vmes je bilo morda obdobje, ko je članstvo nekoliko upadlo, a nam v zadnjih letih spet raste. Tudi v družbi se poudarja povezanost z naravo in okoljevarstvo. Tudi filmi o tabornikih so vplivali na promocijo in dogodki, ki jih prirejamo. Z dogodki hočemo tudi pokazati, da ne kurimo le ognja, ampak organiziramo koncerte, filme …

Ste tudi del civilne zaščite in sodelujete pri vseh večjih akcijah. Je to zaradi opreme, znanja ali ker želite biti družbenokoristni?
Helena: Prva stvar je zagotovo, ker znamo pristopit k stvarem. Tudi zdaj, ko so begunci prehajali Slovenijo, se je na sestankih zbralo ogromno ljudi, ki jih morda že dolgo nisi videl. A ko je akcija, ko je treba nekaj narediti, ljudje stopijo skupaj. Pomaga pa tudi tehnično znanje. Seveda pa smo ravni tudi družbenokoristni.
Urša: Ja, radi vračamo družbi in naravi. To sta tudi dva ključna vidika taborništva.

Bo šlo v to smer tudi taborništvo v prihodnje?
Urša: V čisti osnovi taborništvo vedno ostaja enako, načela so že 65 let enaka.
Urban: Po eni strani ostaja enako, drugi strani pa sledimo tudi tehnološkemu napredku.
Urša: Res je, da se prilagajamo in delamo tudi s tehnologijo, a v čisti osnovi ostajamo čim bolj blizu naravi in želimo vračati družbi. Ustvarjati boljši svet. (smeh vseh)