O tem, kako je Covid-19 vplival na okrnjeno glasbeno delovanje, smo se v tokratnem prispevku v sklopu projektov Glas generacije pogovarjali z glasbenikom Markom Cavazzo – Vazzom.
Kot je skorajda dve stoletji nazaj v pesmi Pevcu zapisal naš pesniški veleum France Prešeren, je biti poet obenem blagoslov pa tudi kazen. Pesnik trpi, vendar je to njegovo poslanstvo, breme in rešitev hkrati.
Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!(Pevcu), France Prešeren
Čeprav je glasba glavni vir energije številnim glasbenikom, jim te dni predstavlja tudi bolečino, saj svojega poslanstva ne morejo širiti med ljudi. "Smo kot psi na ketnah, ki čakajo na svoj prvi obrok po dolgem času," trenutni položaj glasbenikov, ki so na prisilnem počitku potisnjeni od koncertnih odrov in množiče poslušalcev, opiše naš sogovornik 21-letni Mark Cavazza. Zato ne čudi, da je prav zgornji verz Franceta Prešerna njegov najljubši.
Enega izmed podmladkov umetniške rodbine Cavazza javnost sicer bolje pozna pod dvema imenoma; Vazz in Young Prešeren, pod katerima se vse bolj uveljavlja na slovenski rep sceni. Glasba in kultura ga osrečujeta, žalosti pa ga podcenjujoč in predvsem neustrezen odnos odgovornih do njiju.
Ali lahko glede na vaše igralske korenine rečemo, da vam je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko? Ali je 'vaš rodovnik' prav nasprotno, kdaj tudi oviral vaše samostojno umetniško pojavljanje in ste si nadeli umetniško ime Vazz z željo, da vas poslušalci ne bi takoj prepoznali?
Pri srcu mi je ostala primera enega izmed mojih mentorjev, ki pravi: "Če ima mizar sina, ki prav tako postane mizar in s tem nadaljuje tradicijo ter ohranja družinsko zapuščino, ni to nič nenavadnega. Čim pa je otrok igralca izpostavljen starševemu poklicu, je to nezaslišano in takoj povezano z bližnjicami do uspeha. Seveda kri ni voda in igralske korenine niso edini sestavni del t.i. umetniške zibelke. Vanjo so bile položene tudi ljubezen do glasbe, risanja ter vsa ostala izrazna sredstva. Vsi, ki so imeli name tak ali drugačen vpliv, so mi pustili kos torte, da jo poskusim in najdem tisto po mojem okusu. Jaz pa sem sladkosned in pokusil sem malo vsake. Oba pokojna strica sta bila umetnika. Eden odličen glasbenik, drugi slikar, kipar in scenograf.
Zavedam se, da sem z vseh strani družinskega drevesa obdan z umetnostjo in sem zato počaščen, saj mi to ponuja prostor za raziskovanje ter proučevanje svoje preteklosti in njenega vpliva name. Vsekakor pa je to lahko tudi ovira. Do te mere, da lahkomiselni ljudje povežejo moj priimek s poklicno usmeritvijo in prezrejo ves trud, ki sem ga z leti vložil v svojo lastno izrazno lastnino. Vseeno pa to nikoli ni bil razlog za odrsko ime. Je le vzdevek, ki se je prijel v rani mladosti.
Ker je čas, da v teh novih razmerah skupaj poiščemo čim več razlogov za srečo, osrečimo sebe in svoje najbižje, na Žurnalu24.si in forumski platformi Med.Over.Net v oktobru združujemo projekta G.las generacije in Ustavi.se s sloganom: “Ko osrečim tebe, osrečim sebe.” V oktobru bomo z vami delili konkretne nasvete za srečnejše življenje, o sreči bomo spregovorili s strokovnjaki in ambasadorji projekta, obenem bomo poudarjali pomen medgeneracijskega povezovanja in dobrih medosebnih odnosov. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Ste eden izmed najbolj vidnih mlajših glasbenih predstavnikov pri nas. Menite, da se je v Sloveniji kot mlad glasbenik težko uveljaviti ? Ste se na začetku poti soočali s preprekami?
Prednost je, če začneš zgodaj. To se kasneje odraža v samem procesu umetniškega razvoja. Če storiš določene napake in se iz teh tudi kaj naučiš, se lahko zelo hitro povzpneš po lestvi. Ključno je, da se zavedaš lastne evolucije, si daš prostor za izboljšavo ter se udejstvuješ v krogih, ki jih sestavljajo soustvarjalci ter podobno misleči. Zadnjih šest let sem, če mi je čas to dovoljeval, hodil na vse koncerte, in tako tudi veliko odnesel od opazovanja, učenja, uvidenja. Treba je imeti voljo, željo ter strast do te ali katerekoli druge stroke ter biti potrpežljiv. Ko pride čas, da se izkažeš in ti je priložnost podarjena, naj ta ne ostane zamujena. Na začetku si jo je le treba vzeti. Nič ni ponujeno na pladnju, zato je treba biti suveren in odločen. Prepreke, na katere sem naleteli, so mi predstavljale zagon, da se naučim ter izboljšam.
Kakšen odnos pa imajo do mlajših članov slovenske glasbene družine starejši glasbeniki? Menite, da je sodelovanja med mladimi in že uveljavljenimi glasbeniki pri nas dovolj?
Odnos starejših je korekten, spoštljiv in za moje pojme pravilen. Vsi so pripravljeni deliti svoje znanje, če se pokaže osnovno spoštovanje in želja po njem. Slovenija ima tu prednost, ker je majhna in se lahko dokaj hitro povežeš tudi s starešinami. Na začetku sem bil predskupina številnim bolj znanim imenom in sem si tudi tako utrl pot na odrska tla. Moji mentorji v reperskih vodah so bili Emkej, Mrigo, SunnySun, Flamie, Mirko, Drill in Doša. Tudi Laren Polič je bil vedno tu. Zdaj vsakega, od katerega se lahko nekaj naučim, štejem za mentorja. Sem pa prištevam tudi sovrstnike, ljudi z drugih področij, in mlajše. Največja mentorja sta čas in življenje samo. Ključnega pomena sta kilometrina in izkušnje.
Sodelovanja je veliko, vedno več, sploh med mladimi, prav tako pa tudi medgeneracijskih. Sedaj potrebujemo le še podporo ‘od zgoraj’. Ko bo ministrstvo za kulturo začelo podpirati ustvarjalce ter financirati sijajne zamisli ter ideje kreativnih, bo vse skupaj videti kot lepša in enotnejša celota.
Se torej strinjate s trditvijo, da država prevelikokrat spregleda kulturo in ji ne namenja toliko pozornosti, kot bi si je zaslužila? Kako dojemate trenutne ukrepe, ki so med drugim ohromili glasbeno industrijo?
Umetnost je nujna za človekov intelektualni ter duševni razvoj. Je edina povsem politično neodvisna struktura, ki odraža aktualno družbo. Kritika in ekspresija sta njeni bistveni plati. Umetnost gre globje od površinskosti in vsega oprijemljivega. Dandanes je umetnost skorajda samoumevna. Lahko poguglamo sliko Jean-Michel Basquiata, si naložimo album Pink Floydov, ali poslušamo Mozarta v treh sekundah. Vse je zelo dostopno in posledično ljudje ne cenijo več procesa, ki je nujen, kaj šele vseh ljudi, ki stojijo za določenim projektom. Podobno je pri koncertih. Za dobro izvedenim koncertom je velikanska ekipa ljudi, ki si s tem služi kruh. Lučkarji, tonski mojstri, tehniki, čistilke ...
Kultura je še kako dobra naložba, in če se bo vanjo vlagalo, bo obrodila vedno znova in vedno več.
Nedolgo nazaj ste izdali svoj novi singel Playboy, vendar sklepam, da njegove izdaje niste uspeli proslavit s številnimi koncerti, kot se spodobi. Že kaj pogrešate glasbene odre?
Da, video je izpadel super. Neizmerno sem hvaležen ekipi štirih talentiranih deklet, ki jo sestavljajo Urša Premik, Tina Novak, Petja Zorec in Inja Zalta. Proslavili smo ga po svoje. Odre vsi še kako pogrešamo. Smo kot psi na verigah, ki čakajo na svoj prvi obrok po dolgem času. Medtem smo že osvežili naš repertoar in se veselimo, da ga lahko delimo s svojimi poslušalci. Veliko se tudi snema, dosti albumov se pričakuje. Ko bo tega enkrat konec, bo kot nekakšna revolucija.
Lahko bi rekli, da glasba pozitivno vpliva na ljudi in ima terapevtski učinek. Vam je težko, da v časih, ko bi potrebovali malo sprostitve, z glasbo ne morete osrečevati ljudi?
Res je. Glasba je hrana za dušo. Rešuje veliko težav, lahko pa tudi poraja težka soočenja. Ima še kako terapevtski učinek. Je nepogrešljiv medij zame in za mnoge druge. Najbrž mi je težko zaradi osebne interpretacije iz oči v oči, a vseeno je glasba na voljo poslušalcem na vseh drugih platformah. Vedno in povsod. Prav zato radi pozabljamo, da je bilo za to, da je na voljo, treba vložiti ogromno truda in časa, in da za njo stoji več let domišlije, izkustev, rasti, razvoja ter več ljudi. Upam, da ji prisluhnete.
Umetnost je nujna za človekov intelektualni ter duševni razvoj. Je edina povsem politično neodvisna struktura, ki odraža aktualno družbo. Kritika in ekspresija sta njeni bistveni plati. Umetnost gre globje od površinskosti in vsega oprijemljivega.
Ali takšna situacija, s katero se soočamo sedaj, na glasbeno oziroma kulturno ustvarjanje na sploh vpliva pozitivno ali negativno? Se situacija morda odraža tudi v tonu in motivih vaših trenutnih del?
Seveda. Vpliva obojestransko. Umetnost je vedno nastajala iz bolečine in ljubezni. Hip Hop je rojen iz ruševin, požarov in policijskega nasilja. Odraz ulice in moč besede. Vsekakor bo to spet nova prelomna točka za ustvarjalce, kar se že kaže ob trenutnih izdajah. Ob tovrstnih kriznih situacijah se vzpostavi veliko materiala, novih tem in problematik. Naša naloga je, da izkoristimo svoj glas in izrazimo svoja stališča ter nagovarjamo publiko. Smo kot neka neodvisna kulturna stranka, vsi poslušalci pa so naši privrženci, le da se poskušamo mi, umetniki, med seboj povezati in ne razdvajati. Ustvarili se bodo tudi novi žanri, novi načini nastopanj, a moramo ohraniti človeškost in resnico.
V intervjuju za Val 202 ste dejali, da z iskrenostjo pride tudi ranljivost in je neke vrste zaupanje med ustvarjalcem ter poslušalcem. Kaj želite, da poslušalci ob poslušanju vaše glasbe prejmejo, in obratno, kaj od njih prejemate vi?
Ta odnos mi je zelo drag, saj sem rad na obeh straneh. Še danes sem oboževalec mnogih domačih in tujih ustvarjalcev. Tudi če jih sedaj osebno poznam, to ne pomeni, da nimam spoštovanja do vsega, kar so mi dali, še preden smo se spoznali. Najraje vidim, da nekdo res posluša. Zdi se enostavno, a v bistvu ni. Dober poslušalec prisluhne artistu in mu sledi v samo srž njegovih misli, emocij. Tu se zgodi vsa magija. Lahko se najdeš v besedah drugega, občutiš njegova čustva in stališča. Rad bi, da ljudje poslušajo zavedno, z odprtim srcem in napetemi ušesi ter se nas trudijo razumeti. Jaz pa v zameno dobim nekoga, ki mi prisluhne, me sprejme, takšnega kot sem, in mi s tem olajša življenje.
Ljudje iščemo srečo na številnih področjih; v drugih ljudeh, predmetih, naravi … Na kakšen način vas osrečuje glasba?
Glasba me osrečuje na več načinov, najraje pa imam, ko se ji popolnoma prepustim, in me odpelje stran s svojo edinstveno energijo in močjo, ki ji ni enake. Takrat sem v transu.
Opažate, da se dojemanje vaše glasbe med generacijami razlikuje? Kdo velja za najzahtevnejše poslušalce?
Vsekakor se in verjetno se razlog za to skriva ravno v prejšnjem odgovoru. Starejši prisluhnejo drugače in so pozorni na druge stvari kot mladina. Publike so različne, a najtežje je zadovoljiti prav tiste, ki si ne dopustijo prisluhniti. Takim gre vse mimo. To nas ne gane, saj so oni tisti, ki zamujajo bistvo. Meni osebno so najstrožja publika starejši brat, mama in oče. Tudi kdo od mentorjev zna biti zelo zahteven. Prav tako sem zelo strog do sebe in vse to me dodatno motivira, da sem vedno boljši, bolj natančen, premišljen in zrel v svojem početju.
Z vseslovensko osveščevalno akcijo G.las generacije želimo na Žurnalu24.si opozoriti na problematiko razlik med generacijam, razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami in okrepiti socialne odnose. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi.
V lanskem letu ste nekaj mesecev služili vojaški rok na Finskem, ki vam je, kot ste dejali v enem intervjuju, dal "paradoksalno svobodo in odprl nov predal misli ter znanja". V življenju velikokrat iščete izzive in greste radi iz cone udobja z namenom dobiti ideje za svoje umetniško ustvarjanje?
Kmalu, čez slabe tri mesece bo že dve leti od mojega odhoda. Kako hitro gre čas. Sekunde. Da, finska vojska je bila super izkušnja zame in o njej bi lahko napisal celo knjigo. Morda jo celo že (smeh). Vsekakor rad zapustim cono udobja; naj bo to vsaka mala odločitev v življenju, študij ali vojska. Ko se mora znajti, človek raste. In prav ta rast se mi zdi še kako pomembna za vsakega posameznika. Potovati po svetu, delati v tujini, se učiti jezika, štopati po Evropi, karkoli že. Splača se.
Dober poslušalec prisluhne artistu in mu sledi v samo srž njegovih misli, emocij. Tu se zgodi vsa magija. Lahko se najdeš v besedah drugega, občutiš njegova čustva in stališča.
Ko smo dejavni v takih okoliščinah, bolje spoznamo svojo bit in tudi lažje odpremo čutila za vse nove zaznave. Vsak dan srkamo, podzavestno ali zavestno, mnogo inspiracije. Če človek sedi doma pred televizijo, ne more pisati o ničemer posebnem, razen o tej monotonosti. Mislim, da ta primer jasno ponazori mojo misel. Nujno je raziskovati, tako se najbolje učimo.
Za konec bi vas prosila še za najljubši verz našega najbolj znanega poeta, po katerem ste si tudi nadeli ime Young Prešeren.
Kako
bit češ poet in ti pretežko,
je v prsih nosit al pekel, al nebo!
France Prešeren (Pevcu)
Na delovni čas s polnim delovnim časom zaslužim več kot 25000 USD na mesec. Prejšnji mesec je moj ček na plač0 znašal 26385 USD, samo 3 ure sem delal na prenosnem računalniku. To počnem ........ >>>>>>>>>> www.DouCash.Com
Tudi jaz sem umetniška duša... ."CIGU MIGU JAJCA STRIGU". "KURAC PALAC PORTUGALAC". "OPICE MALICE PICE".
Ker Cavazza je taprav slovenski priimek in naj ga podpiramo ter kulturološko nagradimo in vzdigujmo do nebes. Kaj se je pa zgodilo z nacionalno zavestjo in identiteto? Zakaj ne povzdigujete kakšnega Slovenca, ki kaj velja, ne pa tujerodnega. Hvala. Dečko… ...prikaži večo ni nič kriv, ampak se mi zdi, da bi na vrsto lahko prišli še naše gore listi.