Z nekaj skepse in obenem veliko mere občudovanja na varni razdalji opazujemo, kako dolgoletni dimnikar Ismet Okić povsem brezskrbno pleza po stavbi, ki se je tistega dne znašla na njegovem seznamu "umazanih tarč". Ni ga zmotil niti sneg, ki je v preteklih dneh zasnežil strehe.
V polni delovni opravi – na sebi je imel črno uniformo, ki jo je dopolnjevala kapa iste barve – in obilico pripomočkov za čiščenje dimnikov se je pogumno odpravil na delo. "Res je ledeno, a to je sestavni del našega poklica. Smo pravi kaskaderji," nam zakliče. Potem ko preveri dimnik, previdno spleza po lestvi navzdol. S fotografom mu lojtro poprimeva, višina namreč ni tako nizka, a naju sogovornik v smehu hitro pomiri: "Ali slučajno ne zaupata staremu mačku? Poglejta, lestev sem pred tem trdno zavezal ob streho, tako da ni možnosti, da bi jo spodneslo."
V novembru in decembru bomo na Žurnal24.si in Med.Over.Net v okviru projekta Podarimo srečo 2023 znova delili srečo. Vizija projekta je ustvariti celostni komunikacijski ekosistem, v katerem bomo v sodelovanju s partnerji bralcem ponudili preverjene in kakovostne informacije ter nasvete, da bodo prazniki še bolj srečni in pravljični za vse. Ker srečen je tisti, ki deli ...
Ko pa je beseda nanesla na varnost, sogovornik z resnim glasom pove, da je treba opozorila dimnikarjev vedno upoštevati. "Dimnikarstvo obstaja zato, da izpolnimo tri cilje: varstvo okolja ter skrb za požarno in sanitarno varnost. Da bi te lahko izpolnjevali, moramo pridobiti ustrezno licenco. Sanitarna varnost je namenjena preprečevanju nesreč z zastrupitvami zaradi nepravilnega zgorevanja pri plinskih kotlih, okolje pa varujemo tako, da preverjamo količine in vsebnost dimnih plinov in uporabnike opozarjamo, da uporabljajo le primerno gorivo ter primerno vzdržujejo kurilne naprave," nam razloži.
Prav tako so specifični pogoji dela, ki se lahko odražajo na zdravju. Sogovornik izpostavi, da z leti izpostavljenost prahu in sajam ter včasih tudi azbestnim ploščam, ki se uporabljajo pri kurilnih kotlih, škodijo zdravju, zlasti dihalnim organom. Zaradi različnih vremenskih razmer so podvrženi posledicam revme.
Pohvali se, da njegov rekord, ki ga je sicer težko določiti, znaša približno deset stanovanjskih hiš. "Biti dimnikar ni lahek poklic. Na trgu je ogromno kurilnih naprav, ki jih moraš poznati. Skladno z dejstvom, da je delo zelo umazano in zahtevno, je interesa za ta poklic med mladimi malo oziroma ga skoraj ni," pripoveduje, ko očisti eno izmed stavb. Svojemu "fohu" se je zavezal že pred 35 leti, ko je uspešno zaključil s šolanjem in prejel dimnikarski naziv. Pri opravljanju poklica mu je najbolj všeč stik s stalnimi strankami. Vzpostavitev medsebojnega zaupanja pa običajno terja kar nekaj časa.
Opaža, da Slovenci spoštujemo poklice, ki se opravljajo pošteno in v javno korist. Predvsem ga veseli, da ljudska vraža, ki nam v primeru, da opazimo dimnikarja in se primemo za gumb, prinese srečo, še vedno drži: "Poznajo jo celo vrtčevski otroci, ki so jo slišali od svojih staršev. Ko nas srečajo in prepoznajo, nam pravijo: 'Gumb, gumb.' Pregovor sega še v čase vladavine Marije Terezije, ko so bile strehe pokrite s slamo in je bilo veliko dimniških požarov. Takrat je bil prvič določen pravilnik o čiščenju dimnika in cenik."
Rušenje dimnika sicer zelo redko svetuje, pa še takrat ga je navadno treba podreti le v zgornjem podstrešnem delu in del nad streho. Medtem ko se spodnji del lahko sanira le z manjšimi popravki. Porušiti je treba zelo stare dimnike, ki dolgo niso bili vzdrževani in v uporabi.Bolj žalosten je pogled na število dimnikarjev, ki z leti upada. Na edini srednji šoli v Sloveniji, ki izobražuje za ta poklic, tj. Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor, več let zapored ni bilo vpisa, zato programa niso izvajali.
dezurni@styria-media.si