Turisti navdušeni, domačini zaradi cen zmajujejo z glavo

Jesen je tu, z njo pa tudi jesenske dobrote, med katerimi izstopa kostanj. Nekateri ga nabirajo, drugi kupujejo. Ulice po večjih slovenskih mestih so zato že zavzeli pridni prodajalci kostanja, ki v vseh vremenskih pogojih pečejo to gozdno specialiteto in s tem razveselijo marsikaterega obiskovalca slovenske prestolnice. Spet drugi se nad (pre)visokimi cenami meric pridušajo.

Čeprav smo že skoraj novembra in je v Ljubljani po kostanju prvič zadišalo že več kot mesec dni nazaj, je bil Prešernov trg za razliko od preteklih let nekoliko prazen. Mesto, kjer bi morala v najožjem središču mesta stati utica za peko te jesenske delikatese, je do 20. oktobra samevalo. Zapletati se je namreč začelo, ko je Mestna občina Ljubljana (MOL) konec septembra izvedla javno dražbo za najem šestih utic za peko in prodajo kostanja. Na dražbi, ki je potekala za vsako od šestih lokacij posebej, so takrat oddali tri utice od šestih. Od konca letošnjega septembra delujeta še utici na Cankarjevem nabrežju in na Bregu pri Novem trgu. 

V zadnjih nekaj letih se je število utic v Ljubljani močno zmanjšalo. Še leta 2015 je MOL oddajala dvanajst utic, leta 2021 polovico manj, lani pa so oddali sedem utic. Prav tako se je spreminjal način iskanja kostanjepekov. Do leta 2015 so ponudnike iskali po sistemu, kdo da več, naslednjih nekaj let pa je najemnika določil žreb. MOL je tako skupaj s prvotno dražbo oddala tri utice od šestih. Dražba bi morala potekati tudi za utice v Miklošičevem parku, na Šubičevi cesti pri križišču s Slovensko in v Tivoliju, a se na dražbo ni nihče prijavil. V tej sezoni zato MOL utic na teh treh lokacijah ne bo oddala.

Največ zanimanja je bilo prav za najem utice na Prešernovem trgu z izklicno ceno 9000 evrov. Nanjo so se prijavili štirje ponudniki, pri čemer je najvišjo ceno ponudilo podjetje Profrut, in sicer za visokih 51.500 evrov. Znano gostinsko podjetje zneska v roku ni poravnalo, zato je MOL konec oktobra dražbo ponovila. Dražitelji so že pred začetkom dražbe glasno nasprotovali prisotnosti zastopnika Profruta, za katerega so dejali, da je prišel zgolj višati ceno najema.

Na ponovljeni in v primerjavi s prejšnjo precej bolj mirni javni dražbi za utico na Prešernovem trgu je najvišjo ceno ponudilo podjetje Shari-Go, in sicer 9500 evrov. Na mestni občini so tako iztržili le petino prvotnega zneska. Vseeno pa tudi tokrat ni šlo brez zapletov, saj je eden od skupaj treh dražiteljev že pred začetkom želel odstopiti. Dejal je, da je izklicna cena zanj previsoka. Po njegovih besedah bi morala biti 1000 in ne 9000 evrov. Na nadaljevanje dogodka je pristal šele, ko je izvedel, da v tem primeru ne bo prejel povrnjene varščine.

Ljubljana Popotnik To je Jankovič obljubil že leta 2006, pa obljuba še ni uresničena

Če je sezona dobra, je bržkone povračilo najema utice hitro. A ta je v veliki meri odvisna od vremena, ki pa je jeseni tradicionalno bolj deževno. Odvisna je tudi od dneva v tednu. Največ prodajalcev kostanja v centru Ljubljane vidimo od enajste ure dopoldan pa vse do sedme ure zvečer. Ko se na četrtkov opoldan namenimo preveriti letošnje cene merice te jesenske delikatese, so vsi prodajalci že na svojem delovnem mestu in z velikim upanjem pričakujejo kupce. Ker je vreme spremenljivo, teh ni tako veliko. 

Na mestni občini so nam pred tem povedali, da si prodajalci cene meric sicer določajo sami. Letos tako cena male merice pečenega kostanja znaša štiri evre, velika pet, za največjo merico pa je treba odšteti trinajst evrov. Največ kostanja se proda ob koncih tedna, še posebej ob petkih, ko je obisk zaradi bližine Odprte kuhinje večji. Najmanj se ga proda na deževne dni in ob zgodnjih jutranjih urah, nam pove prodajalec kostanja Grega, ki ga med peko kostanja zmotimo v bližini ljubljanske tržnice. "Vreme je nenormalno toplo za konec oktobra, kar se pozna tudi pri prodaji. Veliko ljudi si kostanj namreč zaželi, ko so temperature že nekoliko nižje. Tudi sicer je med tednom bolj dolgčas. Takrat smo lahko srečni, če sploh pokrijemo stroške," razlaga, medtem ko streže tujcem.

kako je to mogoče? Popotnik Spomenik lokalnega pomena, na njem pa prodajajo "čevape"

Ti so nad tradicijo peke kostanja najbolj navdušeni. Po njegovih izkušnjah je kostanj najbolj zanimiv Azijcem, vendar ga po navadi le fotografirajo. "Finci in Američani pa kostanja sploh ne poznajo in jim je treba dobesedno razložiti, kako se ga sploh jé," nadaljuje. Ob tem pohvali svojo lokacijo, ki jo dnevno obišče veliko število tujcev, ki si pridejo ogledat tržnico. Včasih se mu zgodi, da skupine turistov, ki jih pripeljejo z avtobusi, na hitro pokupijo vse njegove zaloge že pečenega kostanja. Na dober dan proda od 250 do 350 meric. Slaba stran njegove lokacije pa je, da po 19. uri tam ni več veliko obiskovalcev, saj je ulica precej temna. Ob koncu dneva mu tako ostrane približno pet meric, ki jih razdeli naokoli.

Doda, da imajo tudi Ljubljančani radi kostanj, a ga številni raje naberejo sami. Na tem mestu z nami deli nedavno anekdoto: "Gospa me je prosila, če ji lahko spečem kostanj, ki ga je nabrala v gozdu. Ker je bil narobe narezan, se seveda ni dobro spekel. To je čisto nekaj drugega, kot če ga spečeš doma." Kupci pogosto ne opazijo celotnega procesa peke kostanja, ki zna biti precej naporen.

Na negativne komentarje o previsokih cenah poreče, da se je dvignila tudi dobavna cena kostanja, ki ga sam uvaža iz Italije. Za petkilogramsko vrečo plača približno 40 evrov. Najprej je treba kostanj torej uvoziti, nato narezati in pozneje speči na primerni temperaturi. Kot je povedal sogovornik, priprava in peka kostanja predstavljata precejšen logistični in tehnični zalogaj. 

Zaslužek je torej v veliki meri pogojen od cene najema utice, vremena in količine neprodanega pečenega kostanja ob koncu dneva. "Najemnine so relativno visoke, tudi zaposlene je treba plačati; večina jih ne želi delati za manj kot deset evrov na uro. Vsi računamo na drugo polovico novembra in decembra, ko bo hladneje. Če ne bo, bomo imeli izgubo," razloži.

V letošnjem letu na njegovi stojnici ponujajo tudi novost, in sicer peko kostanja s soljo na portugalski način. "Kostanji se zaradi soli obaravajo snežno belo. Slovenci smo malenkost konzervativni in še vedno raje kupimo navadne. Menim, da bi se kulturo peke kostanja dalo dvigniti še na nekoliko višji nivo. Gre za resnično lepa tradicija," sklene.

Znani gostinec Slovenija Noro! Za utico s kostanjem v centru Ljubljane odštel kar 51.500 evrov

Sprehodimo se do Prešernovega trga, kjer nas namesto vonja po čevapčičih pozdravi vonj po sveže pečenem kostanju. Sprejme nas mlada prodajalka Klara. To, da v treh od štirih uticah kostanj prodajajo ženske, nas preseneča, saj so v preteklosti to po večini počeli moški. Sogovornica nam pove, da uspešnosti prodaje še ne more komentirati, saj so zaradi ponovljene dražbe tu zgolj teden dni. "Dvajset dni, ki bi bili za uspešnost naše sezone ključni, smo izgubili brez pravega razloga. Decembra je namreč aktualnejša druga gostinska ponudba, zato izgubljenega časa ne bomo mogli nadomestiti. Želimo si le delati," nam omeni.

V primerjavi z lansko sezono so cene morali malenkost dvigniti, kar številni pokomentirajo, "a tudi sami nismo navdušeni nad cenami, kadar gremo v trgovino". Medtem ko je tujcem vseeno in cena pri njih ne igre vloge, pove Klara, ravno ko mimo pride gospa. Ta ob pogledu na cenik le zmaje z glavo. Meni, da bi se moralo bolje promovirati tradicijo peke kostanja, saj je "ta bolj slovenska, kot pa razni čevapčiči in bureki, ki jih v Ljubljani najdemo na vsakem koraku".

dezurni@styria-media.si