V deželi pisem in pravljic

Koalicijska trenja na stran, naj se ustavim pri razmeroma postranskem delu vsebine pisma, ki ga je stranka SDS poslala na tuje. V pismu o svojem predsedniku in našem premierju pravijo, da vrednost njegovega premoženja ustreza premoženju državljana iz nižjega srednjega razreda. Že res, da je družbene razrede težko definirati v tabeli ali omejiti s številkami in so stvar samoopredelitve. Toda očitno imava jaz in stranka SDS zelo različna očala.

Če odmislimo sumljiva plačila sodnih taks in pologe gotovine ter pogledamo zgolj premoženje, ki ga celo Janez Janša “priznava”, gre za polovico trisobnega stanovanja skoraj v središču Ljubljane, enodružinsko hišo pri Velenju in vikend v Bovcu. Spoštovani predsednik, trenutek resnice. Tina in Andrej (imeni sta izmišljeni) sta pred nedavnim ob osnovni plači približno 1.200 evrov neto na banki dobila vsak kakih 70 tisoč evrov kredita. Ko sta to vrgla skupaj, sta si lahko privoščila dvosobno stanovanje s hipoteko. Pa ne na Mesarski cesti. Potem je s preostanki plače treba spraviti otroke v vrtec, plačati položnice, iti na dopust in tako dalje. Za hišo na periferiji in vikend pod gorami je zmanjkalo. Ko ju povprašamo, kam se uvrščata, pravita, da v srednji razred, pa ne nižji.

Nepremičnine, ki jih ima premier, si z nekaj racionalnosti, kakšno dediščino in krediti brez dvoma lahko privošči marsikdo, ki ima 20 let poslansko, ministrsko ali premiersko plačo, zato mu, če odmislimo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, tega sploh ne zamerim. A o njegovi plači v pismu priznajo, da gre za prihodek višjega srednjega razreda. Vse skupaj me spominja na izjavo Boruta Pahorja, ki je študentom nekoč dejal, da tudi sam s premiersko plačo težko pride skozi mesec. In na izjavo Zorana Jankovića, ki je v kontekstu neke visoke globe za parkiranje za pravne osebe dejal, da je logična, saj imajo pravne osebe po navadi svojega šoferja. Ob tem dobiš občutek, da oblastniki včasih res zgubijo stik z realnostjo.