Zakaj ženske pri frizerju plačajo več kot moški?

Cena striženja za ženske stane 26 evrov in pol, za moške 12 evrov. To je le eden od najbolj drastičnih prikazov, koliko več lahko ženske odštejejo za striženje pri frizerju, a dejstvo je, da gre pri postavljanju različnih cen glede na spol za nezakonito prakso. "Razlike v ceni za frizersko storitev glede na spol so tipičen primer neposredne diskriminacije zaradi spola," je jasen zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc, ki izpostavlja, da je razlika v ceni eden od temeljnih vidikov dostopnosti. Že sama objava takšnih cenikov pa predstavlja nezakonito prakso.

Zakon o potrošnikih kot tudi zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja tako zapovedujeta ponujanja storitev pod enakimi pogoji ne glede na raso, spol, versko izpoved ... Ponujanje enakih cen glede na spol sicer ni absolutno, drugačna obravnava na podlagi spola je na primer dopustna pri nosečnicah in materah ter v nekaterih primerih, ko je blago ali storitev namenjena le predstavnikom enega spola.

Kaj je pojasnilo frizerjev?

Pri enem od redkih frizerskih salonov Frizerski studio Andreja, kjer nudijo striženje po enakih cenah izpostavljajo, da razlike med lasmi pač ni in da v primeru dodatne zahtevnosti – na primer daljših las ali barvanja – pri ženskah in moških pač zvišajo. "Skoraj isto se zamudimo, zato tudi za striženje zaračunamo isto," je bila jasna Slavi Bučevec iz Frizerskega studia Andreja.

Vsekakor pa pojasnilo, da je v povprečju striženje ženske pričeske precej zahtevnejše od moškega striženja, za različno osnovno postavko ne zdrži. V Lassani, kjer je tako kot pri večini frizerjev začetna postavka za striženje za ženske višje kot za moške, pravijo, da so cene višje zaradi zahtevnosti, a ob tem priznavajo, da se lahko tudi pri moških frizurah zamudijo še bolj. Vodja prodaje  pri Lassani Aleksandra Zidar je tako izpostavila, da "v primeru, da je moško striženje zahtevnejše od povprečja, ne zaračunamo dodatnega dela.V primeru, da gre pri ženski le za zelo enostavno storitev prirezovanja "špičk" brez oblikovanja, zaračunamo delno striženje". Ob tem pa Zidar vseeno priznava, da delno na določitev cene vpliva tudi konkurenca, ki vrednoti moško striženje cenovno ugodneje kot žensko.

Diskriminacije niti ne prijavljamo

Profimedias

Bolj kot kršitve frizerskih salonov pa zagovornik načela enakosti Boštjana Vernika Šetinca skrbi, da diskriminacije ljudje niti ne prijavljajo ali ji nasprotujejo: "Izredno torej zaskrbljuje, da ni niti prijav diskriminacije, kaj šele da bi uporabljene poti dajale rezultate. Mislim, da je vse skupaj posledica logičnega začaranega kroga, ki glede diskriminacije pri nas velja na sploh: da ni prijav diskriminacije po mojem ni le posledica neosveščenosti žrtev (žensk), ampak zlasti posledica nezaupanja žrtev diskriminacije v državo, da bo pritožnike sploh sposobna zaščititi."

Država naj bi nas ščitila, a ni nič boljša

Vernika Šetinc za malo število prijav pokaže tudi na državo, saj ji ljudje ne zaupajo: "To nezaupanje je po mojem zelo upravičeno, saj so obstoječe pravne poti neučinkovite". Izpostavlja še, da možnosti, da bo kršitelja zadela kakršnakoli resnejša posledica je skoraj ni (sankcije niso učinkovite, sorazmerne in odvračalne), kaj šele, da bi žrtev lahko računala na kakšno posebno zadoščenje (pravne poti so zanje le breme). Ob tem pa žrtvam ne morejo učinkovito pomagati niti telo za enakost (pri nas Zagovornik), niti nevladne organizacije (ki bi morale imeti možnost sodelovati v podporo žrtvi v sodnih postopkih).

Tudi vlada, ki v večini predlaga zakonske rešitve, pa sama ni za vzgled. Celo sama ne spoštuje oziroma flagrantno krši prepoved diskriminacije, je jasen Vernik Šetinc, na primer prav vlada je spisala zakon, ki je neustavno prisilil v zgodnejše odpuščanje starejših žensk zaposlenih v javni upravi napram moškim.

"Dosedanji pristop države ustvarja vtis, da diskriminacija ni dovolj pomemben družbeni problem. To močno otežuje ponotranjenje norm o prepovedi diskriminacije in poglablja razkorak med normativnim in dejanskim stanjem," je prepričan zagovornik načela enakosti in poudarja, da je razkorak je na tem področju po njegovi oceni tako velik, da ruši načeli pravne varnosti in zaupanja v pravo kot temeljni načeli pravne države.