Še ni rešeno
Pozor. Izbrisani so izgubili status, poleg tega pa so jim bile kršene pravice, vezane na socialo in zdravstvo.
Kritika. “Treba je poskrbeti za celovito popravo krivic, zato ne moremo reči, da je s sprejemom novele zakona vprašanje izbrisa rešeno,” trdi Vučkova z Mirovnega inštituta.
Slovenija. Do 1. novembra je na podlagi novele zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) vloženih le 76 prošenj za dovoljenje za stalno prebivanje. Zanj ima pravico zaprositi vsaj deset tisoč izbrisanih, ki so se po letu 1992 znašli v drugih republikah SFRJ ali tretjih državah, poleg teh pa ima to pravico še kakih 3.500 ljudi iz Slovenije, ki jim je bil status pred nekaj leti sicer že vrnjen, a lahko zdaj zahtevajo še priznanje statusa za nazaj.
Berisha dobil status
“Ljudje so se naveličali; ta papir ima le simbolično vrednost, lahko ga daš v okvir na steno. Za izbris ni odškodnin in ni opravičila,” je kritičen pravni zastopnik društva izbrisanih Matevž Krivic, ki pa nam je povedal, da je dovoljenje za stalno prebivanje dobil tudi eden izmed najbolj razvpitih primerov izbrisanih Ali Berisha.
Berisho, ki je imel stalno prebivališče na Štajerskem od leta 1987, je policija po izbrisu deportirala v Albanijo, od koder se je sicer vrnil, a je bil, ker so mu grozili z novim nezakonitim izgonom, prisiljen pobegniti v Nemčijo. Dovoljenje mu je izdano, ni pa mu še vročeno, saj Berisha živi 300 kilometrov stran od najbližjega konzulata. Večja težava je, da se on sme vrniti iz Nemčije, njegova žena in pet otrok, starih od štiri do 14 let, pa ne. Da bi družini priskrbel začasno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, bi moral Berisha, ki je bolan in v Nemčiji prejema socialno podporo, dokazati, da jih lahko preživlja – toda to skupaj s stroški stanovanja pomeni vsaj dva tisoč evrov na mesec, Krivic ponazori praktične zaplete ob “odpravi” krivic izbrisanim. Po njegovih podatkih je v predalih ministrstva za notranje zadeve še dobrih sto (starih) vlog, ki že nekaj let čakajo na obravnavo.
Aleksandar Todorović, civilna iniciativa izbrisanihKatarina Kresal ni storila ničesar, da bi ljudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije bolje informirala o pravicah v Sloveniji.
Brošura ni dovolj
Za šibak odziv upravičencev do stalnega prebivanja v Sloveniji sta kriva slaba obveščenost ljudi in lobiranje Slovenije na Balkanu, pojasnjuje vodja iniciative izbrisanih Aleksandar Todorović. “Na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Slovenije sicer so brošure z informacijami, toda kdo ve za to?” se sprašuje Todorović, ki je opazil tudi, da ima Slovenija na Balkanu vse večjo politično težo, saj lobira za približevanje teh držav EU. Srbija po njegovem mnenju posledično vse manj izpostavlja potrebo po rešitvi problema izbrisanih, dovolj kritične pozornosti pa temu ne posvečajo niti srbski mediji.
Vrnitev ni realna
"Večina upravičencev je na območju nekdanje Jugoslavije, zato jih informacija o novih zakonskih možnostih za ureditev statusa izbrisanih še ni dosegla v zadostni meri,” ocenjuje pravna svetovalka Mirovnega inštituta Katarina Vučko. Poleg tega je od izbrisa minilo že 18 let. “Ljudje so bili prisiljeni svoje življenje urediti zunaj meja Slovenije, in čeprav na podlagi pogovorov z izbrisanimi v tujini ugotavljam, da interes za ureditev statusa v Sloveniji obstaja, je vrnitev praktično nemogoča, saj tu nimajo virov za preživetje in se nimajo kam vrniti,” poudarja.
