Zaradi verskih praznikov na sodišče

Število praznikov v državah Evropske unije se giblje od osem do 16. Od tega je v večini držav približno polovica cerkvenih oziroma krščanskih praznikov, kot so velika noč, božič, binkošti, Marijino vnebovzetje, pa tudi dan mrtvih oziroma vsi sveti, ki jih praznujemo tudi v Sloveniji. Med bolj razširjenimi je velikonočni ponedeljek, ki ga ne praznujejo le v štirih državah članicah Evropske unije. V trinajstih državah je praznična velikonočna nedelja, sedemnajstih tudi velikonočni petek, medtem ko se na Danskem prazniki začnejo že z velikim četrtkom.

Veliki petek bo na Madžarskem, kjer pretežno živijo katoliški verniki, od letošnjega leta dalje z zakonom določen dela prost dan, je v začetku marca sklenil madžarski parlament. Predlog sta podali obe vladni stranki, pri glasovanju pa mu ni nihče nasprotoval.

Proti dela prostim dnevom, ki temeljijo na krščanstvu

Ustavno sodišče je že marca leta 2014 prejel pobudo za oceno ustavnosti drugega člena zakona o praznikih in dela prostih dnevih. V njej je pripadnik islamske verske skupnosti navajal, da naj bi upošteval le krščanske verske praznike, pripadnike drugih verskih skupnosti pa diskriminiral in onemogočal pri uresničevanju pravice do veroizpovedi.

Zato pobudnik meni, da izpodbijana ureditev ni v skladu z ustavnim načelom državne laičnosti in enakopravnosti verskih skupnosti. Pobudnik je v vlogi tudi navajal, da se je država z upoštevanjem verskih praznikov krščanske verske skupnosti z njo poistovetila, saj v času teh prostih dni država ne posluje in torej ravna enako kot v primeru praznikov. To naj bi po njegovi oceni pomenilo, da država v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena Ustave ni več ločena od verskih skupnosti. Pobudnik očita, da država s takšno ureditvijo sili pripadnike drugih verskih skupnosti k praznovanju krščanskih verskih praznikov in s tem izvaja asimilacijo priseljencev.

Po mnenju pobudnika naj bi zakonodajalec z ugodnejšo obravnavo krščanske verske skupnosti z izpodbijano ureditvijo prekršil splošno prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena ustave, kar naj bi imelo za posledico tudi nespoštovanje načela enakopravnosti verskih skupnosti. Pobudnik je še navajal, da naj bi zakonodajno gradivo kazalo, da je zakonodajalec imel namen krščanski verski skupnosti zagotoviti boljši položaj glede izpovedovanja vere, čeprav naj bi bilo razlikovanje na podlagi verskega prepričanja prepovedano.

Poleg tega je pobudnik še navajal, da izpodbijani člen zakona o praznikih in dela prostih dnevih pripadnike drugih verskih skupnosti sili, da za praznovanje svojih verskih praznikov izkoristijo letni dopust. Zato naj bi bili v zvezi s praznovanjem svojih verskih praznikov povsem odvisni od volje delodajalca.

Ustavno sodišče: Neutemeljeno!

V ustavni odločbi, ki je bila soglasno sprejeta januarja letos, ustavni sodniki ugotavljajo, da zakon o praznikih in dela prostih dnevih odraža razlikovanje med prazniki in dela prostimi dnevi, ki niso prazniki. Datumi izbranih dela prostih dni, ki niso prazniki, izražajo tradicionalno sprejete vrednote, zgodovinsko povezane z življenjem na območju sedanje države. Namenjeni so praznovanju posameznikov, država pa je iz teh praznovanj izključena. Obeležuje le praznike, ne glede na to, ali so dela prosti dnevi, ugotavlja ustavno sodišče.

Izbira datumov dela prostih dni, ki niso tudi prazniki, je stvar proste presoje zakonodajalca. Zakonodajalec lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora, navajajo ustavni sodniki in dodajajo, da se ureditev ne dotika ne polja varovanja človekovih pravic ne splošnega načela enakosti pred zakonom. Ob tem kot neutemeljene označuje navedbe pobudnika o diskriminaciji in neenakem obravnavanju verskih skupnosti in njihovih pripadnikov.

dezurni@zurnal24.si