Slovenski fenomen: Nisem vedel, da sem prvi, ki mu je to uspelo

Slovenija ima novega športnega junaka! To je postal komaj 17-letni Žiga Šeško, pred dnevi osvajalec mladinskega OP Avstralije in sploh prvi slovenski zmagovalec grand slama v katerikoli kategoriji tega tekmovanja.

V luči tega zgodovinskega uspeha je bilo ob njegovem sprejemu v prostorih Tenisa Slovenije, kjer se je ob tej priložnosti zbrala množica novinarjev, čutiti prav poseben ponos. 

Dodatno težo je dogodku dala prisotnost dveh slovenskih legend tega športa, Mime Jaušovec (1973, 1974) in Katarine Srebotnik (1998), ki sta se kot edini Slovenki doslej ovenčali z zmago na mladinskih grand slamih. Zadnji tovrstni slovenski uspeh sega že skoraj tri desetletja nazaj, zdaj pa je štafeta generacij, kot kaže, dobila novega nosilca!

Anže Petkovšek

"V bistvu sploh nisem vedel, da sem prvi Slovenec, ki je osvojil grand slam. Poskušal sem se čim manj ukvarjati s tem, je pa to tudi zame nekaj posebnega," nam je zaupal Šeško, ki sicer zase pravi, da je dobro podkovan v teniški zgodovini, s tem podatkom pa le ni bil seznanjen.

Šeško je v razgretem Melbournu, kjer se je v začetku koledarskega leta že tradicionalno zbrala teniška smetana, tekmece premagoval kot za stavo, v finalu pa je v treh nizih odpravil še Američana Keatona Hancea. Slovenec pred finalom ni oddal niti enega niza, na dvoboju z Američanom, ki se je nanj zelo dobro pripravil, pa je moral napadati iz ozadja. Pri tem sta mu najbolje služila zanesljiv začetni udarec in bekhend paralela, s katerima je prevzel nadzor nad obračunom. Pokazal je tudi čustveno zrelost, potem ko mu v predzadnji igri ni uspelo unovčiti treh zaključnih žogic na servis nasprotnika, a je bil zato toliko bolj prepričljiv v svoji servisni igri. 

"Moja igra se je stopnjevala skozi celoten turnir. V prvih krogih sem mogoče bolj zmagoval z izkušnjami. Reševal me je servis, v bistvu sem dobro serviral in na ta način dobil veliko točk, ker so igrišča v Avstraliji zelo hitra. Najboljša dvoboja sem odigral v polfinalu in finalu. Polfinale je bil res vrhunski, nato pa še finale. Prvi niz sem izgubil, videlo se je, da se je Keaton dobro pripravil name, imel je pravo taktiko in vedel je, kaj bom naredil. V nadaljevanju sem spremenil taktiko, igral še bolj agresivno in več na mreži. Zadnji niz je bil zelo visok nivo tenisa, igrati na Rod Laver Areni pred takšno publiko pa je res nekaj posebnega," je povedal.

"Poskušal sem čim manj razmišljati o tem, o teh pomembnih točkah, nekako se znam prepričati v glavi, da je rezultat 0:0, da ni pomembno, če izgubim. Imel sem tudi zaključne žogice, nisem jih izkoristil, ker je nasprotnik dobro serviral, vendar sem načeloma zaupal v svojo igro," je dodal.

Anže Petkovšek

Z zmago, po kateri je prejel čestitke od ekipe Novaka Đokovića, s katerim se v Melbournu osebno nista srečala, si je Šeško na široko odprl vrata v člansko konkurenco, vendar prehod ne bo enostaven, ob tem pa se poraja vprašanje, kako smiselno se je še naprej udeleževati mladinskih turnirjev. 

"Zdaj se bom moral pogovoriti z ekipo na akademiji in in očetom, ki je zelo vpleten v mojo teniško kariero. Plana še nimamo. Zdaj me najprej čaka Davisov pokal v Velenju, potem pa se bom verjetno spet odpravil trenirat na akademijo Rafaela Nadala. Za naprej še ne vem, verjetno bom igral na profesionalnih turnirjih, morda kakšen Futures ali Challenger, glede mladinskih pa še ne vem," je povedal srednješolec, čigar šolske obveznosti za zdaj ostajajo na stranskem tiru.

Pri svoji igri navdih črpa od edinstvenega Švicarja Rogerja Federerja, medtem ko ga po intenziteti, odnosu do igre ter nasprotnikov najbolj prepriča Španec Rafael Nadal. "Zgledoval sem se bolj po Nadalu, v igri pa prej po Federerju. Gledam tudi njegove posnetke in se poizkušam iz tega čim več naučiti. Tudi pri servisu smo se malce zgledovali po Federerju, forehand pa imam, vsaj tako mi je vedno govoril agent, podoben kot Juan Martin Del Potro. Po mojem je to kar dobra stvar, če imaš forehand kot Del Potro. Imam svojo tehniko, a se obenem učim od drugih," pojasnjuje.

Novopečeni član Nadalove teniške akademije je v Avstraliji postal tudi prvi član ITF-ovega razvojnega programa Grand Slam Player Development z zmago na enem od štirih največjih turnirjev po Ričardasu Berankisu leta 2007. Poleg strokovnjakov, s katerim sodeluje v okviru slovite akademije svojega teniškega vzornika na Majorki in krovne teniške zveze ITF, ga na karierni poti usmerjata oče in mama.

"V Avstraliji sem bil z ekipo ITF Team. V bistvu je to mednarodna teniška zveza, ki priskrbi trenerje. Pred Melbournom smo odigrali še pripravljalni turnir. V Avstralijo sta prišla tudi moja mami in brat Erik, tako da sem imel skoraj celo družino zraven. Oče je ostal v Sloveniji. Letos sem začel trenirati na akademiji Rafaela Nadala, pred tem sem tam oddelal tritedenske priprave. V stiku sem bil z očetom in trenerjem. Oče mi je zelo pomagal."

"Najboljši nasvet je bil, naj bom sproščen, naj ne razmišljam preveč in se čim bolj zabavam. V glavi sem se večkrat opomnil, da v tistem trenutku ne bi bil nikjer raje kot tam, kjer sem, na Rod Laver Areni, in to mi je nekako pomagalo, da sem se resetiral in šel pozitivno naprej."

Anže Petkovšek

Pomemben temelj njegovih športnih uspehov je podpora družine. "Oče je najbolj viden, ampak v bistvu tudi moja mama in brat Erik sta zelo vpletena. Mama je trenutno doma, zelo je bila utrujena. Brat je tudi prišel v Avstralijo in skrbel za dobro vzdušje, veliko sva se skupaj zabavala v hotelu, zelo pa mi je bilo všeč tudi njegovo veselje med točkami."

Avstralski turnir velja za enega fizično najbolj zahtevnih v teniškem koledarju, zato Šeško in njegova ekipa niso prav ničesar prepustili naključju. "Tekme v Avstraliji so zelo naporne, na začetku turnirja je bilo en dan tudi čez 40 stopinj Celzija. Zelo pomembno je bilo, da po tekmi uživam prave napitke, uporabljal sem ledeno kopel," je povedal in v isti sapi razkril, kako se je v času turnirja izogibal motečim dejavnikom, kot so denimo družabna omrežja in drug spletni vrvež.

 "Med turnirji se zelo rad oddaljim od teh reči. Imel sem telefon, da sem se slišal z očetom in trenerji, družabnih omrežij pa cel teden nisem odpiral. Dobil sem ogromno sporočil, hvala vsem, ki ste mi pisali. Telefon sem dal na stran, tako da nisem imel nobenih motenj in sem lažje ostal osredotočen. Poskušal sem ostati sproščen, odmisliti vse drugo in se čim bolj zabavati na igrišču."

Ker je telefon praviloma ostal zaklenjen v hotelski sobi, so izostale tudi fotografije s svetovnimi teniškimi zvezdniki. "Ne, nisem se fotografiral z njimi, sem jih pa srečeval skoraj vsak dan. Carlosa Alcaraza, Jannika Sinnerja. Đokovića nisem videl, samo njegovo ekipo, ki mi je čestitala za zmago."

Pri jedilniku je v času tekmovanja stavil na preverjeno formulo, kar pa mu je sčasoma predstavljalo tudi svojevrsten izziv. "Za zajtrk sem vedno jedel kosmiče, pomarančni sok, jajca, bananin kruh in majhen rogljiček. Za kosilo so bile vedno testenine z omako, piščancem, špinačo in bučkami. Deset dni ista hrana, tako da sem se je malo naveličal, ampak je delovalo, zato nisem nič spreminjal. Za večerjo pa kakor kdaj, včasih so bile testenine, drugič suši, načeloma sem se tega držal cel teden."

Časa za počitek ne bo veliko, saj ga že konec tedna čaka reprezentančni nastop v Velenju, kjer bodo potekali dvoboji Davisovega pokala. "Že od mlajših kategorij uživam na reprezentančnih tekmah in nastopam za Slovenijo. Zelo dobro se razumemo z ekipo, trenerskim štabom in mladimi igralci, zato ne dvomim, da nam bo uspelo." 

Pogoji za igro bodo v Velenju, kjer se bodo igralci merili na peščeni podlagi, malenkost drugačni. "Davis Cup se igra pod streho na pesku. Slišal sem, da je kar hiter pesek, kar podoben betonu. Načeloma ne bi smel biti problem, poskušal se bom navaditi."

In načrti za prihodnost? "Dobil sem povabilo za kvalifikacije OP Avstralije prihodnje leto, to bi bila super izkušnja, če bi lahko odigral svoj prvi članski grand slam. Načrtujem še več profesionalnih turnirjev serije Futures in Challenger, in ob priložnosti tudi kakšen ATP turnir. Mladinske grand slame sem lani začel na Wimbledonu, tako da nisem igral Roland Garrosa. Zagotovo si želim zaigrati v Parizu, Wimbledon pa je bil nekaj posebnega z vidika tradicije in organizacije, travnata podlaga mi je zelo ustrezala. Želim si zaigrati na mladinskem Roland Garrosu in še enkrat na Wimbledonu."

dezurni@styria-media.si