Falcao: Brazilija – Italija (1982)
Brazilec Falcao je v reprezentanci takrat še trikratnih svetovnih prvakov veljal za tihega moža. Na prvenstvu v Španiji pa se mu je povsem "utrgalo", vsaj po njegovih skromnih standardih. V polfinalu so Brazilci že bili izgubljeno bitko z Italijo in Paolom Rossijem, toda Falcao je z golom a la Lionel Messi (ali Arjen Robben) prodrl v sredino in z levico premagal italijanskega čuvaja mreže. Sledil je obvezen tek proti klopi za rezerve, kjer se je v ekstazi najprej izognil soigralcu in skočil med rezerviste.
Marco Tardelli: Italija – Zahodna Nemčija (1982)
Za eno najbolj čustvenih proslavljanj zadetka na SP je prav gotovo poskrbel legendarni Italijan Marco Tardelli. Ko je zabil drugi gol za azzurre ob zmagi nad Zahodno Nemčijo (3:1), je s stisnjenimi pestmi in solznimi očmi začel teči proti svojim soigralcem in kar nekajkrat vreščeče ponovil: "Gol! Gol!" Njegove klice so na Apeninskem polotoku poimenovali "l'urlo di Tardelli" ali Tardellijev krik. Nič čudnega.
Roger Milla: Kamerun – Romunija (1990)
Svetovno prvenstvo v Italiji leta 1990 je bilo prvenstvo, kjer je na veliko sceno eksplodiral Kamerunec Roger Milla. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je kakšna afriška ekipa prišla v četrtfinale, a v zgodovino se je bolj kot dosežek države zapisalo miganje z boki izjemnega Kamerunca. Takrat 38-letni mojster se je vrnil iz pokoja in zabil dva gola proti Romuniji in Kolumbiji, vsakič pa ob kot zastavici z eno roko v zraku in z drugo na boku zaplesal kot golobradi mladenič pred množico deklet. Kot zastavica je uživala.
Freddy Rincon: Nemčija – Kolumbija (1990)
Kolumbija je za napredovanje potrebovala remi proti Nemčiji in tako so tudi igrali. Praktično vso tekmo niso resneje ogrozili Boda Ilgnerja v vratih Elfa, za kar jih je v 88. minuti doletela kazen – Pierre Littbarski je zadel in Kolumbijcem je grozil izpad. Nato pa je prišel sodniški podaljšek – Carlos Valderrama je z eno podajo odprl obrambo Nemcev in v priložnost porinil Freddyja Rincona, ki ni razočaral. Delirij na igrišču in v komentatorski kabini je bil zagotovljen. "Dragi Bog, hvala ti!" je bila ena redkih besed kolumbijskega komentatorja. Novemu Bogu je bilo ime Freddy.
Finidi George: Nigerija – Grčija (1994)
"To ni nič!" si je štiri leta po proslavljanju Rogerja Mille verjetno mislil Nigerijec Finidi George. Millovo proslavljanje je "odpihnil" z enim najbolj bizarnih trenutkov veselja vseh časov. Sekunde po tem, ko je z izjemnim lobom potrdil zmago svoje reprezentance nad Grčijo (2:0) in uvrstitev v nadaljnje tekmovanje, je George stekel k zastavici. Nič pa nas ni moglo pripraviti na to, kar se je zgodilo po tem – George je padel na vse štiri in se delal, da je pes. Najprej je malce povohal, nato pa dvignil nogo, kot da "markira" teritorij. Podivjano mrcino so ukrotili šele soigralci, ki so (žal prepozno) prišli na kraj zločina.
Bebeto: Brazilija – Nizozemska (1994)
Eno največkrat posnemanih proslavljanj je prav gotovo "zibanje otroka" Brazilca Bebeta, s katerim je napadalec skupaj s soigralcema Romariom in Mazinhom proslavil nedavno rojstvo otroka. Na ameriškem SP je Bebeto večkrat "zazibal", toda najboljša izvedba je uspela ravno omenjeni trojici na tekmi proti Nizozemski, morebitnim posnemovalcem pa lahko rečemo le – nikar. Ni več izvirno.
Diego Maradona: Argentina – Grčija (1994)
Veliki Diego Armando Maradona je igral na svojem zadnjem prvenstvu in zabil enega izmed golov ob zmagi Argentine nad Grčijo (4:0). Nič takega, če ne bi Maradona zadetka proslavljal z obrazom obsedenca in prestrašil še do danes neznano število mladoletnih gledalcev. Kakšno presenečenje, da je bil le nekaj dni kasneje suspendiran, saj so v vzorcu njegovega urina našli prepovedano poživilo efedrin, zaradi česar je moral počivati kar 15 mesecev. Kot kaže, je eden izmed zdravnikov gledal tekmo ...
Brian Laudrup: Danska – Brazilija (1998)
Po največjem uspehu danskega nogometa – naslovu evropskih prvakov leta 1992 – je bil pred Danci nov izziv na svetovnem prvenstvu. Še vedno izjemno talentirana ekipa je prišla vse do četrtfinala, kjer ji je na koncu le za dlako ušlo veliko presenečenje proti Braziliji (2:3). Brian Laudrup je mojstrsko izenačil po ponesrečenih škarjicah Roberta Carlosa in se po začetnem divjem proslavljanju elegantno zadrsal in naslonil glavo na roko, kot bi bil na plaži. Toda plaža je brazilski drugi dom in Danci so prejeli odločilni zadetek deset minut pred koncem tekme in odšli domov.
Ahn Jung-Hwan: Južna Koreja – Združene države Amerike (2002)
Eden izmed zvezdnikov domačega prvenstva Ahn Jung-Hwan si je leta 2002 privoščil tudi proslavljanje z rahlo politično noto. Ko je izenačil proti Združenim državam Amerike, je Ahn stekel h kot zastavici in začel oponašati hitrostno drsanje. Razlog? Kontroverzna diskvalifikacija Korejca Kim Dong-Sunga na zimskih olimpijskih igrah istega leta. Medtem ko so nekateri soigralci prepoznali navezavo, so ga nekateri le oponašali, ker se drugega pač niso spomnili. In ker je bilo "kul".
Papa Bouba Diop: Senegal – Francija (2002)
In spet smo pri afriški ekipi, kot zastavici in plesu. Ja, ponavljamo se. Toda tokrat je Senegalec Papa Bouba Diop, verjetno še vedno v šoku, ker je svojo državo na tekmi ob odprtju prvenstva povedel v vodstvo proti svetovnim prvakom Francozom, naredil nekaj povsem novega. Slekel je svoj dres s številko 19, jo položil na tla in povabil soigralce na ples čaščenja. Bela devetnajstica je začuda ostala povsem nedotaknjena, medtem ko so Francozi prvenstvo zapustili brez enega samega zadetka.
Fabio Grosso: Nemčija – Italija (2006)
Za enega največjih čustvenih izlivov ob doseženem zadetku je, predvidljivo, pred kratkim znova poskrbel Italijan. Fabio Grosso je v podaljšku polfinala zabil odločilni zadetek, s katerim so azzurri prek domačinov Nemčije prišli v finale. Nepričakovani junak je zadetek proslavil, kot se spodobi – s tekom ob avt črti, solznega in nejevernega pa so ustavili šele njegovi soigralci. Tudi komentator Sky Italie Fabio Caressa je vreden svojega denarja ...
