Do olimpijskih iger v Pekingu nas loči le še 100 dni. Kitajska pa je presenetila s pobudo, da se je pripravljena sestati s tibetanskim duhovnim voditeljem dalajlamo.
Okroglih 100 dni pred
Pekingom
se končuje tudi pot olimpijske bakle po svetu, kjer v zadnjih dneh, ko je
ogenj potoval po
Severni Koreji
in po
Vietnamu
po pričakovanju ni bilo novih izgredov. Slednji je predvsem v razvitih
državah buril duhove in za nekaj dni pripeljal kitajske notranje težave v
Evropo
,
Ameriko
in
Avstralijo
. Tudi okrog bakle so se strasti umirile, čeprav se bodo debate nesporno
spet razvile v začetku maja, ko Kitajci načrtujejo pot olimpijske bakle na vrh
Mont Everesta
, kar po mnenju simpatizerjev neodvisnega Tibeta pomeni nesporno
sporočilo Kitajske, da je tudi ta predel del Kitajske.
|
|
|
Proti nasilju v Pekingu demonstrirajo na različne načine. © Reuters
|
| |
V samem Pekingu in okolici je takorekoč vse nared za igre. Vsa tekmovališča so zgrajena,
odprli so tudi nov opevani olimpijski stadion, ki je zaradi svoje oblike dobil ime
Ptičje gnezdo
. Tudi vsi izvedbeni programi so natančno izdelani in po zagotovilih
organizatorjev iger čakajo na začetek. Gledalcev na tekmovanjih ne bo manjkalo, saj je 100 dni pred
igrami prodanih dve tretjini vstopnic. Težave povzroča le še onesnažen zrak v Pekingu, a so
prireditelji vložili gromozanske napore v izboljšanje razmer in dobre tri mesece pred odprtjem iger
se še le malokdo potoži zaradi tega problema. Še največja grožnja organizaciji iger so morebitni
teroristični napadi
, pred katerimi svari
Interpol
.
Nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Španec
Juan Antonio Samaranch
je že pred letom dni napovedal, da bodo Kitajci priredili
najboljše igre doslej. Novi predsednik MOK
Jacques Rogge
pa je že večkrat poudaril, da bo imel največji dogodek letošnjega
leta tudi pozitivne učinke pri socialnem razvoju Kitajske. Težav je na Kitajskem kopica. Vprašanje
Tibeta je le ena od njih in tudi med igrami gre pričakovati novo zaostritev odnosov. Kot običajno
je tudi za ta spor značilna polarizacija obeh strani, ki dopušča le črno-belo mnenje. Vsaj na
zahodu je prijazen obraz dalajlame inkarnacija dobrega, vse zlo pa je moč odkriti v komunističnih
oblastnikih iz Pekinga.
|
|
|
Tako je olimpijska bakla potovala po ulicah Pekinga. © Reuters
|
| |
Problem
Tibeta je po mnenju številnih zahodnjakov le vrh ledene gore. Pri tem opozarjajo,
da igre po
Berlinu (1936) in
Moskvi (1980) tretjič v zgodovini prireja država z enopartijsko diktaturo in
neznansko dolgim spiskom kršitev osnovnih pravic in svoboščin. Po njihovem mnenju preveč pogosto
ostaja v ozadju prepoved svobode govora, brutalno zatiranje drugače mislečih, mučenje, smrtna
kazen, nasilna preseljevanja in številne socialne težave delavcev v državi, ki se v zadnjih letih
skriva za fasado gospodarskega vzpona. Tudi olimpijske igre pri tem niso spremenile ničesar, po
mnenju kritikov so oblasti z igrami dobile tudi dodatno legitimacijo za uspešnost svojega
delovanja.
Tudi Mednarodni olimpijski komite je vse pogosteje tarča očitkov, da je storil premalo za
izboljšanje razmer na Kitajskem. Tudi zato, ker se je
MOK dolgo izogibal vsakršnemu javnemu kritičnemu odnosu do razmer v državi, ki bo
gostila igre. Vse pogostejše so tudi zahteve, da bi smela v bodoče olimpijske igre gostiti le
država, ki bi izpolnjevala vsaj nek minimalni kriterij spoštovanja človekovih pravic.