Kako se spominjate udeležbe na evropskem prvenstvu leta 2000?
To so bili krasni občutki, Slovenija je prvič zaigrala na velikem tekmovanju. Takratno evropsko prvenstvo je bilo tudi po kakovosti, po moči konkurence, še na višji ravni kot tokratno. Zdaj je Euro razširjen na 24 reprezentanc, tu so nekatere, ki se drugače zagotovo ne bi uvrstile na to tekmovanje. Pred 16 leti je bilo tudi več kakovostnejših igralcev v vseh reprezentancah, bile so močnejše. Nam se je uspelo uvrstiti, igrali smo res neverjetno dobro, bili smo težek tekmec za vsakogar. V tistem času si nihče ni želel igrati z nami. Bili smo palčki, a vseeno smo igrali neugoden nogomet, še zlasti za tiste, ki so nas nekoliko podcenjevali. Občutki so bili res fenomenalni. Igrali smo na izjemnih stadionih, ob neverjetni podpori, za nami je bila vsa Slovenija, tega niti ne morem opisati. Bilo je čudovito.
Tekmeci so bili zelo ugledni - Jugoslavija, Španija in Norveška.
Začetek je bil res zgodovinski. Proti Jugoslaviji smo vodili s 3:0, tekma se je končala s 3:3, nato je sledila tekma s Španci s 15.000 Slovenci na stadionu ... Noro! Res je bilo fantastično! Takšne reči ti ostanejo za celotno življenje.
Španci so kasneje dvakrat osvojili naslov evropskih prvakov, enkrat svetovnega, takrat pa je bilo v Amsterdamu na stadionu precej več Slovencev kot Špancev. Kaj takšnega je zdaj nemogoče.
To se prej še nikoli ni zgodilo in mislim, da se tudi še dolgo ne bo. Takšen odhod Slovencev iz države zaradi enega dogodka ... Ampak prvič je le prvič. Verjetno takšnega navala ne bi več bilo, če bi se še enkrat prebili na EP. Enako je bilo, ko se je Maribor prvič uvrstil v ligo prvakov, postavljali so se šotori, da so ljudje prišli do vstopnice. Občutek smo imeli, da če bi bilo na voljo 40.000 vstopnic za Slovence, da bi prav vse tudi pokupili. Sami igralci bi s svojci, prijatelji, znanci lahko napolnili tiste stadione. Za tako majhno državo kot je Slovenija, je bila uvrstitev na Euro nekaj neverjetnega. Nekoč so bile to sanje, nato pa se je vse skupaj v nekaj letih uresničilo - liga prvakov, evropsko in svetovno prvenstvo. Vse, kar ti lahko ponudi nogomet. Vsi, ki smo bili tam, smo lahko srečni, da smo bili del tega.
Še kdaj pomislite na tisto tekmo z Jugoslavijo? Kaj je šlo narobe?
Pomislim. Lahko je pametovati in analizirati po tekmah. Vsak ima svoje mnenje. Vsi smo bili takrat ... Srečko Katanec je bil zelo mlad selektor, star je bil 37 let. Bil je še na začetku in je storil nekaj napak, izkušeni Vujadin Boškov ga je taktično nekoliko dobil. Ob polčasu je naredil svetovno potezo in Ljubinka Drulovića prestavil z leve strani na desno. Poleg Džonija Novaka, ki je bil eksploziven in hiter, ni prišel do izraza, pravzaprav ni mogel nič. Na drugi strani mu je nasproti stal Amir Karić, ki je takrat najbrž odigral najboljši prvi polčas v svojem življenju, ob tem pa je porabil veliko energije. V drugem polčasu mu je Drulović povzročal težave. On in Sava Milošević sta takrat rešila Jugoslavijo.
Marinko Galič se je odzval po drugem porazu slovenske reprezentance.
Menjava Saša Udoviča?
V nobenem primeru ne bi smeli zamenjati Udoviča. Bil je igralec, ki nam je prinesel ogromno časa. Znal se je zagraditi, znal je izsiliti prekršek in tu smo dobivali na času. Z njegovim odhodom z igrišča teh prekrškov ni bilo več. Tu smo vsi skupaj padli, pri teh spremebah. Vseeno, če bi nam nekdo pred tekmo dejal, da nam da točko proti Jugoslaviji, bi to z lahkoto sprejeli. Bila je pa to ena najboljših tekem na evropskih prvenstvih. Šokantna! Komentator Igor Bergant je dejal, da lahko našo zmago prepreči le še kakšna naravna katastrofa in smo jo doživeli v šestih minutah. Vseeno smo lahko ponosni na tisto tekmo. Jugoslovani so bili proti nam vselej favoriti, a nas v bistvu nato nikoli niso premagali.
Vaša pa je izjava, da ste na EP prišli kot največji outsiderji, odhajate pa kot največji osmoljenci.
Tako je pač bilo. Jugoslavija se je takrat na primer uvrstila naprej in nato z Nizozemci izgubila z 1:6. Mi smo imeli dobljeno tekmo proti Jugoslaviji, s tistimi tremi točkami bi bili naprej. Poleg tega smo imeli smolo tudi proti Špancem. Ti so res imeli nekaj več časa žogo v svoji posesti, a si niso priigrali nič konkretnega. Na tisti tekmi bi bila točka povsem zaslužena. Odigrali smo res fenomenalno, naredili pa smo eno neumnost. Takoj po izenačenju smo čez minuto prejeli gol. Res smo bili osmoljenci, po naši igri, formi, smo si zaslužili napredovanje. Usoda je želela drugače. Igrali smo odlično, na prijateljski tekmi smo se pomerili tudi z najboljšo francosko reprezentanco v zgodovini in tudi proti njej vodili z 2:0, v 94. minuti pa so nam zabili zmagovalni gol. Krepko smo jih namučili.
Kasneje ste zaigrali tudi na SP. Kako bi primerjali obe tekmovanji?
Absolutno je evropsko prvenstvo zahtevnejše, koncentracija dobrih ekip je v Evropi. Na SP pridejo tudi reprezentance iz Oceanije, Afrike ... Tu pa so le kakovostni tekmeci. Še zlasti takrat je bilo tako. Reprezentance so bile izjemno močne. Francija, ki je osvojila tisti EP, Italija, Nizozemska, Nemčija, ne vem ... Romunija je bila takrat močna, pa Čehi, vse skandinavske države. Zdaj je kakovost nekaterih reprezentanc padla, obstajajo dve ali tri izbrane vrste, ki nekoliko odstopajo, ostale pa se lovijo. Zdaj je na Euru 24 ekip, marsikdo bo začel gledati šele izločilne boje. Enako je pri ligi prvakov, kjer so včasih igrali le zmagovalci prvenstev, morda še podprvak, zdaj pa imajo države po štiri ali celo pet predstavnikov. To ni več to.
Kdaj se bo Slovenija znova uvrstila na veliko tekmovanje?
Zakaj se ne bi? Že sistem je tako naravnan, da se bo uvrstila slej kot prej. Če smo se lahko mi, v tistem sistemu, ko si moral res premagati nekoga velikega, je zdaj nekoliko lažje. Pa tudi fantje imajo kar nekaj potenciala, tega so pokazali na zadnjih tekmah s Švedsko in Turčijo. Vse skupaj je bilo zelo solidno. Mislim, da se bo Slovenija v obdobju petih ali šestih let že uvrstila na veliko tekmovanje. V to sem skoraj prepričan.
Vas je kdo posebej navdušil? Še zlasti v obrambi je bilo veliko mladih in reprezentančno neizkušenih igralcev.
Vsi so dobro odigrali. Luka Krajnc je zelo mlad odšel v Italijo, napreduje iz leta v leto. Kevin Kampl je pa tako ali tako zgodba zase. On je motor ekipe.
Kdo so favoriti tega Eura?
Nemci so neka klasika. Francozi, ki igrajo doma, mogoče Belgija z zelo perspektivno generacijo, seveda Španija, mogoče pa presenetijo tudi Hrvatje, ki imajo vrhunske igralce, a jim rezultatsko v zadnjih letih ne uspeva. Ostalih pa ne vidim več zraven. Včasih si lahko naštel sedem, osem reprezentanc, zdaj je drugače. Nekateri lahko upajo na presenečenje, so pa tu še outsiderji, ki bodo lahko veseli že, če bodo osvojili kakšno točko.
Za koga boste navijali?
Ker ni naših, bom navijal za Hrvate. So nam najbližji, verjetno bi oni tudi za nas navijali, če bi bilo obratno. Malce simpatiziram tudi z Belgijo, privoščil pa bi tudi Špancem, ki po navadi igrajo najlepši nogomet.
V igralskih dneh ste se večkrat pomerili s Hrvaško. So tista velika rivalstva torej pozabljena?
Na tekmah se reči vedno nekoliko zakuhajo, ko pa je nekdo na velikem tekmovanju, pa nas večina navija za njih. Vedno pa obstaja nek procent ljudi, ki so nevoščljivi, ki sosedu ne želijo dobro. Takšne imamo tudi v Sloveniji. Če se že vseskozi v Sloveniji kregamo med seboj, je to drugje še toliko bolj očitno.
Vas je strah, da bi tokratni Euro zaznamoval terorizem?
Me je, vse skupaj je šlo absolutno predaleč. V Parizu so se takšni napadi že zgodili, vidimo, da je takšnih napadov po svetu vse več in več. Euro bo zdaj največje tekmovanje na svetu, najbolj zanimivo tekmovanje, kjer bo ogromno ljudi, stadioni bodo polni ... Francozi bodo verjetno podrli vse finančne rekorde zaradi varnosti. Osebno se resnično bojim, kaj se lahko zgodi. Če bi bil še igralec in bi se z reprezentanco uvrstil na to tekmovanje, bi verjetno kar krepko razmislil, kako in če sploh iti na prvenstvo. Družina je na prvem mestu in da greš nekam, kjer veš, da se lahko nekaj zgodi ... Ne vem. To bo zelo tvegano evropsko prvenstvo. Žalostno je, da se v teh časih več pogovarjamo o varnosti kot o tekmah, ki se bodo igrale.
