Še tri leta nazaj je bil ameriški nogomet v Sloveniji le obrobni šport, ki ga je zares poznalo in igralo le kakih 40 članov kluba Ljubljana Silverhawks, ki so začeli orati ledino tega zadnjega gladiatorskega športa že v začetku tega tisočletja. Nato pa se je v letu 2008 z začetkom prenosov lige profesionalnega ameriškega nogometa NFL na ŠportTV in tudi z vse več pisanja o tem športu na zurnal24.si zgodil veliki bum. V Savinjski dolini so ustanovili Gold Diggers, v Mariboru Generals in na Gorenjskem Alp Devils. Lansko jesen so pod vodstvom Zveze ameriškega nogometa Slovenije (ZANS) začeli igrati prvo slovensko državno prvenstvo.
Da bo imela trojica novih moštev le malo možnosti proti Silverhawksom, je bilo jasno, a zanje je največji uspeh, da so se znali soočiti z največjimi izzivi tega športa pri nas: denar, igralski in predvsem trenerski kader, poškodbe ter igrišče za igranje tekem. V soboto so vsa odigrala svoj najboljši nogomet doslej. Skozi porodne težave je šla tudi zveza oziroma organizacija prvenstva (odpoved treh tekem rednega dela in takrat nekaj vroče krvi), a uspešna realizacija sobotnega bowla v Savinjski dolini je dokaz, da bo slovensko državno prvenstvo (priljubljeno imenovano kar SNFL) v svoji drugi izvedbi (tudi še s klubom več – Werewolves iz Slovenske Bistrice) boljše in bolj konkurenčno.
Na tekmi za tretje mesto so se pomerili Gold Diggers (v rednem delu niso dosegli niti zmage) in Maribor Generals (edini, ki so v rednem delu dosegli točke proti Silverhawksom). S 26:12 so končno tretje mesto osvojili Mariborčani. Gold Diggersom se zadnjega mesta ni treba sramovati. Imajo velik potencial, še posebej zaradi velikih in močnih fantov, ki jih druga moštva tako zelo pogrešajo. Izkazali so se z dobro organizacija bowla. Njihova največja pomanjkljivost je bržčas v trenerskem kadru. Na drugi strani imajo Generalsi enega bolj glasnih trenerjev v ligi, Tiborja Babiča, na igrišču pa dva fanta, ki izstopata in sta na tekmi za tretje mesto dokazala, da sta med najboljšimi slovenskimi igralci ameriškega nogometa – podajalec Robi Fišer in lovilec Luka Pršina.
Na tekmi za prvo mesto so Ljubljana Silverhawks z 41:0 odpravili Alp Devils. Za ameriški nogomet še vedno velika razlika, a če vemo, da so Sokoli v rednem delu v povprečju zmagovali za 59,5 točke, je to dokaz, da so njihovi tekmeci od jeseni napredovali. Alp Devils so se jim še posebej dobro upirali v prvem polčasu, nakar so Ljubljančani v tretji četrtini naredili občutnejšo razliko. Gorenjci so tisti, ki so imeli v prvi sezoni največ težav s poškodbami (tudi v finalu jim ni bilo prizaneseno – eden od fantov je moral že med tekmo v bolnišnico), a je le dvaindvajseterica razpoložljivih igralcev še posebej z obrambo namučila Silverhawks. Njihova največja moč se skriva v trenerju Matevž Penku, ki je edini Slovenec z izkušnjami igranja v Ameriki.
Prvaki Silverhawks so dokazali, da so najboljši v državi. Imajo najbolj popolno in predvsem številčno ekipo, ki igra najbolj raznovrsten nogomet. Obramba je njihov zaščitni znak. V napadu je igra po tleh vse boljša (pozna se vpliv njhovega tekača v ligi Cefl Jordana Capitania), tudi proti nasprotnikom v DP pa njihova rak rana ostaja igra po zraku (morda bo bolje, ko se po poškodbi vrne Miloš Vrhovec). Težko bi izdvojili njihovega najboljšega igralca finala, saj je igrala predvsem ekipa, a omenimo Roka Štamcarja – je trener, podaja, igra v obrambi, je najglasnejši in pravi vodja na igrišču. Vse skupaj je v celoto povezal predsednik in glavni trener Uroš Valant, ki je zelenico zapustil ponosno s pokalom, sicer ne najbolj zadovoljen z igro, z mislimi pa tako kot vsi njegovi fantje že v prihodnji soboti. Takrat bodo za svoj največji uspeh v polfinalu mednarodne lige Cefl v Ivančni Gorici skušali premagali Budapes Wolves.
