Michael Edwards, skakalno bolj znan pod imenom Eddie Edwards in nadimkom Eddie the Eagle (Eddie Orel, op. p.) pravi, da je imel že v uvodnih minutah filma solzne oči, čeprav je le okoli pet odstotkov zgodbe prikazane po resničnih dogodkih. Pred 28 leti je Eddie the Eagle končal kot zadnji na mali in srednji skakalnici na igrah v Calgaryju, zbral pa je polovico manj točk kot predzadnji tekmovalec. Vseeno je požel svetovno slavo. S skoki se je ukvarjal manj kot dve leti.
"Ko sem postal zloglasen na olimpijskih igrah v Calgaryju, si nikoli nisem mislil, da bodo o meni posneli film," je v pogovoru za Guardian dejal zdaj 52-letni Michael Edwards, ki se je po karieri preživljal kot zidar.
V filmu je prikazan kot zguba, ki si želi uspeti v športnem svetu, ob številnih nevšečnostih pa mu vseskozi njegovo početje odsvetujejo, še zlasti njegov oče. Resnica je povsem drugačna. Mladi Eddie je bil odličen športnik - nogomet, kriket, ragbi, odbojka ... Bil je celo na preizkušnji za vratarja pri klubu Cheltenham. "Če bi me prikazali kot odličnega športnika, se to ne bi skladalo z zgodbo. Bil sem kar dober atlet, a imel sem tudi pomankljivosti in osredotočili so se na te. Moj oče je bil pravo nasprotje od tega v filmu. Za film je bilo boljše, če je bil proti meni." Očeta je opozoril, kako ga bodo prikazali v filmu, a je bil ta po ogledu vseeno navdušen.
V 12. letu starosti je bodoči skakalec doživel hudo poškodbo pri nogometu, nekaj časa je nosil mavec od gležnja do stegna, redni gost v bolnišnici pa je bil naslednji dve leti. S tem so se končale njegove nogometne sanje, ne pa tudi športne. Kmalu je začel smučati, na smučišču je preživljal dan za dnem, postal je odličen smukač. Potoval je po Evropi brez prebite pare, smučal kjerkoli je lahko, spal pa v avtu pri -25 stopinjah Celzija, na Finskem pa je prebival celo v bolnišnici za duševne paciente, ker si je le tam lahko privoščil nastanitev.
Vpoklican je bil tudi v angleško smučarsko reprezentanco, kjer pa se zaradi spora s trenerjem ni zadržal dolgo. "Ni me maral, preprosto me ni mogel videti. Veliko ljudi me je ustavljalo na smučišču im me vprašalo za nasvet. Pomagal sem jim, trener pa mi je dejal, da bi jih moral poslati v šolo smučanja, kjer bi plačali za lekcije. Rekel sem, da če me kdo vpraša za nasvet, mu bom tudi pomagal. To mi je zameril, na koncu pa so me zaradi njega vrgli iz ekipe. Počutil sem se grozno."
A odločil se je obiti angleško reprezentanco, mimo nje se je prebil v reprezentanco Velike Britanije. Na koncu pa finančno ni zdržal v alpskem smučanju, zato se je moral odločiti za drug šport. V skokih na Otoku ni imel konkurence, težava je bila le v tem, da prej še nikoli ni skakal. To ga ni zadržalo, prebil se je na ZOI v Calgaryju, mnogi v britanskem olimpijskem komiteju pa so nanj gledali kot na klovna, zgubo, na nekaj sramotnega. Vse je postalo še huje, ko se mediji za druge britanske olimpijce niso zanimali, sam pa je moral na novinarski konferenci tudi po štiri ure odgovarjati na vprašanja.
"Pravzaprav se mi je zdelo smešno, ker me pri britanskem olimpijskem komiteju niso marali. Tudi sam funkcionarjev nikoli nisem maral. Imel sem težave s smučarsko zvezo, že ti so se obnašali kot snobi, komite pa je vso stvar dvignil še za eno raven."
"V letu 1988 sem zaslužil okoli 700.000 funtov. Na uro sem zaslužil deset tisočakov za odpiranje nakupovalnih centrov. V enem dnevu sem zaslužil celo 65 tisočakov," je dejal Eddie. Napisal je knjigo On the Piste, izdal nekaj albumov. Ko je zanimanje zanj zamrlo, se je preprosto vrnil k zidarstvu.
Po Calgaryju je bilo namreč sprejeto pravilo Eddie the Eagle, s tem pa je bil njemu in podobnim preprečen nastop na naslednjih olimpijskih igrah. Vsi, ki želijo nastopiti na igrah se morajo na mednarodnih tekmah uvrstiti med 30 % najboljših. Edwards se je poskušal uvrstiti na naslednje tri olimpijske igre, a mu ni uspelo, ob padcih pa jo je velikokrat tudi zelo skupil. "Mislim, da so edine stvari, ki si jih nisem zlomil, stegno, bok in ramena." Upokojil se je leta 1998, star 34 let.
Legenda :-)